Lahko živiš brez prijatelja, brez soseda ne

Večkrat se spomnim na to misel, ki mi jo je v pismu z božičnimi voščili poslala stara gospa nekje z Dolenjskega. Stara je več kot osemdeset let in z mnogimi težavami, ki jih starost prinaša s seboj. Lani pa je še padla in je bila več kot pol leta skoraj nepokretna. Živi sama in tako si lahko predstavljamo, kaj je zanjo to pomenilo. Otroci in vnuki živijo drugod, mnogi od njenih prijateljev in znancev so tudi sami že nebogljeni ali pokojni. Pa so se našli sosedje, ki so ji ves čas lepo pomagali. 

            Gospa, ki mi je to pisala, je po sebi zelo pozitiven človek, ki nikoli ne stoka, kako je hudo, ki vedno zna videti druge, ki jim je še teže. Hvaležna je za vse, kar ima in kar zmore. Predstavljam si, da je veliko laže pomagati takemu človeku kot pa nekomu, ki nikoli ne zna biti hvaležen in se vedno samo pritožuje.

            Takoj, ko sem zagledala to misel, se z njo nisem povsem strinjala. Imeti prijatelje je nekaj najbolj dragocenega in življenje brez prijateljev mora biti nekaj zelo žalostnega. Za prijateljstvo je vredno tudi kaj narediti, ne samo čakati, kako ti bodo drugi prijatelji. Prijateljstvo je nekaj izredno dragocenega. Prijateljstvo je več kot sosedstvo. Prijatelja izbereš in se zanj odločiš. Sosedje so pač tisti, ki živijo v tvoji okolici in jih ne izbiraš sam. So pač, kot so.

            Vendar pa dobri sosedje niso nič manj pomembni kot dobri prijatelji. Živijo v naši neposredni bližini in nam priskočijo na pomoč, ko smo v stiski. Pomagajo tam, kjer je to v tem trenutku potrebno. Takšna medsebojna pomoč sosede lahko izredno poveže in iz sosedov postanejo prijatelji. Žal ne vedno in ne povsod.

            Tudi dobri sosedski odnosi ne pridejo kar sami od sebe, tudi za te si je treba neprestano prizadevati. Se pa to zelo obrestuje. Če bi bilo več dobrih medsosedskih odnosov in več pomoči med sosedi, bi morda marsikatera dobrodelna organizacija imela veliko manj dela. Življenje pa bi bilo lepše.   

Deli.