Neradi govorimo o težkih stvareh. Tudi o smrti neradi govorimo, čeprav se ji prav nihče od nas ne more izogniti. Mnogim se zdi, da je treba ob vsaki smrti, ob vsakem pogrebu nadeti masko žalosti. Morda bi bilo bolje in za vse nas laže, če bi se tudi o smrti in žalovanju več pogovarjali. Morda bi nam tako bolje uspevalo, da dojamemo smrt kot svet trenutek, ki ni samo tragičen, ampak po svoje tudi lep.
V začetku tega leta je en dan pred svojim oseminosemdesetim rojstnim dnevom umrl gospod, ki sem ga zelo cenila in s katerim sem se vedno rada pogovarjala. V zadnjih letih je bil zaradi svojih bolezni pogosto že čisto na pragu smrti, pa se je potem vedno znova izvlekel. Potem pa enkrat ni šlo več in je umrl. Res je bil v zadnjih dneh v bolnici, so ga pa svojci, žena, otroci in vnuki, redno obiskovali in se tudi ob smrti dostojno od njega poslovili v bolnici. Naslednji dan so pokojnika prepeljali na pokopališče v kraju, kjer je živel. Zvečer so se zbrali ob njem sorodniki in vaščani in molili. Dan za tem je bil pogreb, kjer se je zbralo veliko sorodnikov, sosedov, prijateljev in znancev. Vse skupaj je izzvenelo kot velik praznik življenja, katerega sestavni del je tudi smrt.
Sama nisem bila na pogrebu, so mi pa o tem zelo natančno poročali. Zavedla sem se, kako pomembno družbeno dogajanje je pogreb. Morda niti ne več tako zelo za pokojnika, ampak za vse žive, ki v tem trenutku živijo naprej. Nekaj, kar ljudi poveže, ob čemer razmišljajo o življenju, tukaj in potem, o tem, kaj je v življenju bistveno. Ob smrti razmišljajo ljudje drugače in so si bolj pripravljeni pomagati.
Pojavilo se je tudi vprašanje, kakšen naj bo pogreb, klasičen ali žarni. Navadno je pri tem treba spoštovati voljo pokojnika. Naj bo kakršenkoli že, pomembno je, da se svojci in drugi poslovijo od trupla. Pozneje jim je lahko žal, če tega ne storijo.
Nam vsem bi želela, da bi znali videti in razumeti, koliko velikega in lepega se dogaja tudi ob smrti.
