V svojem življenju sem dobila v dar veliko knjig, pa tudi sama sem jih veliko podarila. Nekaterih sem bila vesela, nekatere pa sem skušala čim prej dati naprej. Kako so ljudje sprejemali knjige, ki sem jih podarila jaz, pravzaprav ne vem. Bi pa bilo prav zanimivo to vedeti. Takrat, ko sem jih podarila, sem bila prepričana v to, da sem izbrala pravo darilo. Zdaj bi na to morda gledala drugače. Zdaj se zelo redko odločim za to, da bi komu podarila knjigo. Pa ne samo podarila. Vedno bolj sem tudi previdna, preden komu svetujem, kaj naj bere. To, kar je dragoceno meni, ni nujno sprejemljivo tudi za drugega človeka.
Spominjam se kolegice, ki je pri skoraj osemdesetih letih izbirala knjige za svojo vnukinjo v puberteti. Prepričana je bila, da ji bo s podarjenimi knjigami uspela privzgojiti takšen odnos do življenja, za katerega je bila ona sama prepričana, da je pravi. Ne vem,ali je vnukinja te knjige sploh prebrala. Kolikor jo poznam, mislim, da jih ni.
Tudi sama doživljam, da mi ljudje prinašajo najrazličnejše knjige, od katerih je le nekaj takšnih, ki so mi res v veselje. Morda sem do koga tudi krivična. Vedno, ko začutim, da mi prinašajo knjigo s kakšnim posebnim namenom, sem zelo previdna. Res je tudi, da so iste stvari v različnih knjigah povedane na različne načine in da nekaterim bolj ustreza to, drugim spet kaj drugega. Vsak človek pa se mora odločiti sam, katero bo izbral. Potem pa še slišim: »To pa moraš prebrati!« Ne, ne moram. Če hočem.
Najhuje je, ko te hoče kdo s knjigo spreobračati. Takšni ljudje se pojavljajo vedno znova. Verjamem, da mi hočejo dobro. Ampak to, kar je dobro zanje, ni nujno dobro tudi zame.
Ob vsem tem, kar sem v mnogih letih spoznala, knjig raje ne podarjam. Če pa kdo katero res želi, mu jo rada kupim ali posodim. Odločitev je vedno na njegovi strani. Tudi sama si mnoge knjige izposodim. Prav rada tudi poslušam, kaj drugi o knjigi pripovedujejo. Ob tem si lahko ustvarim mnenje, ali bo takšna knjiga dragocena tudi zame.
