Pred leti so spet napovedovali konec sveta. Takšnih napovedi sem doživela že kar nekaj, pa se doslej še nobena ni uresničila. Verjetno se bo enkrat res nekaj zgodilo, pa nihče od nas ne more reči, kdaj. Tako, kot bomo prav gotovo vsi enkrat umrli, pa nihče od nas ne ve, kdaj. Ponovno napovedani konec sveta je nekatere ljudi spet spravil v pravo stisko. Reči moram, da med mojimi prijatelji in znanci takšnih skoraj ni bilo, sem in tja pa se je vendarle našel kakšen.
Najbolj pa se spominjam pripovedi mlade ženske, ki ima dvanajstletnega sina. Ta si je to napoved o koncu sveta zelo vzel k srcu. Prvič v življenju jo je doživljal tako zavestno. Spravila ga je v pravi nemir in strah, kaj bo. Vedno znova je spraševal mamo: »Mama, kaj, če bo konec sveta?« Mama se je z njim veliko pogovarjala in mu povedala, da je doživela že veliko takšnih napovedi, ki se potem niso uresničile. Nazadnje pa mu je rekla: »Veš, pa tudi če bo konec sveta. Mi trije, oče, ti in jaz, se imamo radi in če bo prišel konec, se bomo objeli. In potem bo konec.« Sina je to malo pomirilo. Radi se imajo in skupaj bodo to doživljali. Ne bo ostal sam.
Ne vem, ali so v tej družini verni ali ne. V tem trenutku to niti ni bistveno. Gospa je kot mama dala najboljši odgovor. V njem se da začutiti tudi globok religiozen pomen. Tudi če bo težko, jih bo povezovalo dejstvo, da se imajo radi. Vse drugo lahko v tem trenutku propade, samo to ostane. Da se imajo radi.
Velikokrat premišljujem o tem pogovoru. To, kar je ta gospa odgovoril sinu, ko se je tako bal uresničitve napovedi o koncu sveta, bi se dalo prenesti na marsikatera druga področja, na mnoge druge stiske, ne samo ob strahu pred koncem sveta. Samo pomislimo, kaj nam najbolj pomaga v trenutku stiske. To, da ne ostanemo sami, da imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi. Potem bomo skupaj iskali poti za rešitev. In rešitev se bo vedno našla, morda čisto drugače, kot smo pričakovali.
