Včasih mora miniti kar precej časa, preden se zaveš, kaj vse so ti od malega naprej dali starši. Morda se nekaterih stvari zaveš šele v pozni starosti. Šele takrat jih lahko dobro razumeš. Gotovo je bilo podobno že od nekdaj. Ko si mlad, se skušaš čim prej osamosvojiti, delati in razmišljati po svoje. Gotovo je tudi prav tako. Ni dobro, če samo pasivno sprejemaš stvari, ne da bi jih šele po izkušnjah sprejel za svoje. Potem, nazadnje, pa se pogosto izkaže, da se marsikaj kot pozitivna dota prenaša iz roda v rod. Res je, da gre razvoj dalje in se marsikaj spreminja, včasih tako hitro, da komaj dojemamo. Res pa je tudi, da temeljne življenjske vrednote ostajajo vrednote tudi v drugačnih razmerah, tudi če nanje včasih kar pozabimo. Vsaj tako se včasih zdi.
Lepo mi je bilo poslušati znanca, starega okrog šestdeset let. V svojem življenju je doživel veliko težkega. K sreči ima ženo, ki mu je stala vedno ob strani in mu bila vedno v veliko oporo. Ko smo se o tem pogovarjali, pa je dodal še nekaj zelo pomembnega: »Če ne bi imel bogastva svojih staršev, ob vsem tem ne bi zdržal« Česa takega v najstniških letih ali malo pozneje nikoli ne bi bil sposoben reči. Prihaja iz zelo velike družine, v kateri se je marsikaj dogajalo in tudi staršema ni bilo lahko. Pa sta znala kljub temu po svojih najboljših močeh skrbeti za svojo družino in biti vedno pripravljena pomagati drugim. To odprtost za druge sta privzgojila tudi svojim otrokom.
Sprašujem se, koliko ljudi se sploh zaveda bogastva, ki so ga dobili od svojih staršev. Ne tistega, ki je predmet zapuščinske razprave, ampak tistega človeškega, ki se ga ne da izmeriti, stehtati in prešteti. To bogastvo tudi ni predmet razprtij. Gospod se tega zaveda in o tem spregovori. Tudi to je nekaj, kar tako redko slišimo.
Upam, da to ni ostalo samo pri njegovih starših in pri njem, ampak da bosta tudi njegova sinova čez nekaj let zmogla reči podobno: »če ne bi imel bogastva svojih staršev, ne bi vzdržal.«
