Hvala in bodite še naprošeni!

Hvala in bodite še naprošeni!
Bolj kot kadarkoli, se v tem času spet zavedamo, kako rahlo je vse na tem svetu. Dobro je to vzeti v zakup, saj nam pomaga k hvaležnosti, na katero smo morda ob občutku, da je vse nekako samo po sebi umevno, že kar pozabili.
Malo imamo miru v Domu sv. Jožef, že kakšen teden, hvala Bogu, nobene nove okužbe, tudi rdeča cona se prazni z vračanjem stanovalcev nazaj v svoje sobe. Žal so se nekateri v tem času tudi poslovili. Siva cona pa je sedaj, ne le prostor za stanovalce iz bolnice ali pa s sumom okužbe, temveč tudi cel Dom in vse naše okolje, saj nihče izmed nas ne ve, če je zdrav ali pa morda že raztrosa virus okoli sebe. To je resničnost tega trenutka v domu in kjerkoli v javnem in privatnem življenju. 
Vse to pa ni razlog, da se ne razveselimo in nismo hvaležni nad zmaganim. Ko se začne, je najhuje in takrat človek ugotovi, da več zmore, kot si je mislil. Pa ne le sam, temveč skupaj, kjer se nam je zgodilo tudi veliko izredno lepega. 
Najprej bi rad pokazal na naše zaposlene, ki so prijeli za delo, vsak na svojem mestu, brez oklevanja, scela in vztrajno. Mnogi so se kar nastanili v drugem delu doma in bili na razpolago cele dneve, tako iz vodstva, skupnih služb, pralnice, kuhinje kot izmed negovalnega in zdravstvenega osebja. Mnogi, še mladi, tudi dijaki ali študentje, so brez oklevanja sprejeli naloge. Za delo v rdeči coni ni bilo potrebno nikogar določati, javili so se sami. Nobenih izmikanj, bolniških, koriščenja ukrepov, temveč nasprotno; »samo pokličite, če je kaj treba« je bilo nič kolikokrat slišati. In to od jutra do večera, dan za dnem pa še vedno z voljo, da smo zvečer, po končanem dnevu, bili še vedno drug drugemu v spodbude za nov dan. Tudi sama okužba ni bila ovira, da bi, kjer je bilo mogoče, ne teklo delo naprej, pa na daljavo, iz sobe preko računalnika in telefona. Predčasno se je sestra vrnila iz porodniške, nekateri nekdanji sodelavci so se javili in prišli na pomoč. Vsega tega tako in na takšen način bi sicer verjetno ne vedeli in je veličastno ter velik razlog za hvaležnost. Trenutek in okoliščine so pokazale, kako dobre sodelavce imamo. 
Takoj so nam stali ob strani iz koordinacijske skupine za covid-19: gospa Zdenka Kramar in gospa Vesna Jurkošek ter strokovni direktor bolnišnice Celje gospod Franc Vindišar. Zdravstveni dom Celje z gospodom Dreščkom in gospo Obrul na čelu nam je ob izločitvi naših zaposlenih zaradi okužb prišel naproti s kadrovsko okrepitvijo, zlasti iz projekta dolgotrajne oskrbe, in gospo Vladko. Temu se je pridružila še bolnišnica. V okviru regijskega združenja domov so nam prišli na pomoč iz Doma Lipa Štore, Doma ob Savinji, Lambrechtovega doma v Slovenskih Konjicah in iz Doma Šmarje pri Jelšah. Na pobudo državne sekretarke gospe Klavdije Kobal Štraus sta nam priskočila na pomoč dva študenta medicine, zasebna ambulanta Medicina dela Jadek nam je ponudila medicinsko sestro. V delo se je vključila tudi delovna terapevtka, prostovoljka iz župnije.
Tudi iz cerkvenega okolja so se nam javili: med nas sta prišla na pomoč; sestra Veronika Verbič, provincialka šolskih sester, sicer po izobrazbi tudi diplomirana medicinska sestra in gospod Robi Sekavčnik, župnik v Jakobskem dolu in študentski ter dijaški duhovnik v Mariboru, sicer pa po osnovni izobrazbi tudi zdravstveni tehnik. 
Civilna zaščita je takoj z nami vzpostavila stik in nam z gasilci s Teharij in Gabrja postavila šotorsko povezavo med Lazarjevo hišo in Domom ter z ekipo poklicne gasilske brigade razkužila prostore.
Iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zdravstvenega ministrstva nas vseskozi spremljajo in smo v stalni navezi z njimi.  
Odzvali pa so se tudi mnogi drugi posamezniki in organizacije, ki so nam in nam vsak na svoj način stojijo ob strani. Rotary klub Barbara Celjska se nas je spomnil s priboljški in primernimi pripomočki za naše zaposlene, Lions klub Keleia iz Celja nas je zasul s papirnatimi brisačami, Kmetijska zadruga Slovenske Konjice nas je razveselila s sadjem in sokovi, Kmetija Flis iz Savinjske doline se nas je vseh stanovalcev in zaposlenih spomnila z jogurti in skuto, družina Zvonar iz župnije in Andrej Kavčič iz Slovenskih Konjic so nas razveselili s sadjem in okrepčili, farmacevtsko podjetje Sensilab nas je obdarilo z D vitaminom za jačanje imunskega sistema. 
Še bi lahko našteval pomoči, ponudbe in pozornosti, ki smo jih bili deležni; lepih in spodbudnih sporočil in zapisov, klicev, spodbudnih besed in pogledov, predvsem pa tolikih dobrih želja in molitev, kar nam je še posebej dragoceno.
Vse te stvari seveda pomenijo določeno materialno podporo, ki je še kako dobrodošla in dragocena, v ozadju pa skrivajo veliko več; občutek, da nismo sami. Začutili smo, da smo vpeti v okolje in smo del mesta ter ožje in širše okolice in tudi naše države. S stanovalci, vami svojci stanovalcev, našimi zaposlenimi in njihovimi domačimi, ki jih v teh dneh pogrešajo, pa smo dobili občutek, da smo veliko bolj ena družina, kot smo si mislili. 
Ko vse to razmišljam, še ni nekega drugega, varnega časa. Virus je na vratih in ne vemo kje in kdaj bo spet izbruhnil. V tem »rahlem« času, ki je pokazal tudi na toliko lepega, moramo naprej. Več kot veselja nad lepim doživetim in iskrene hvaležnosti nad postorjenim ne moremo dati. Nismo pa še na koncu, ne mi, ne kdorkoli drugi, ne javnost, zato z vso ponižnostjo in nebogljenostjo sklepam ta zapis z iskreno prošnjo. Bodite še vsi naprošeni, ko bo potreba, pri nas, pri vas, pri komerkoli in glede na odprtost tolikih ter v zaupanju v Božjo pomoč in v duhu našega hriba z Jožefovo priprošnjo, bomo zmagali, tako pri nas kot pri vas in vseh.

Jože Planinšek 
direktor s sobrati lazaristi

(skupna fotografija s srečanja revije zborov stanovalcev in zaposlenih varstev starejših 2019; srečanje v sproščenem duhu, na katerega kaj kmalu spet upamo in verujemo)

Deli.