Pred leti sem bila na obisku v novem domu za starostnike, ki so ga zgradili poleg starega doma. Prostori so večji in svetlejši, vse je novo, od čisto drobnih stvari do velikih. Tudi lega doma je praktično ostala nespremenjena. Človek bi pričakoval, da so prebivalci doma in zaposleni navdušeni.
Ko sem jih vprašala, kako se sedaj počutijo, mi je kar nekaj ljudi povedalo isto: »Hiša še nima duše.« Hiša je sicer lepa, toda še nima duše. Duše ne moreš zgraditi z denarjem, je ne moreš plačati, je ne moreš na silo ustvariti. Duša bo čez nekaj časa tu ali pa je ne bo. Vse je odvisno od ljudi, ki so sedaj v hiši, prebivalci in zaposleni. Od tega, kako med seboj živijo, kakšno vzdušje ustvarjajo s svojim sobivanjem, kako to vzdušje začutijo tisti, ki od zunaj prihajajo v dom. Lahko je oprema še tako odlična, lahko je hrana najboljša, kar si lahko mislimo, lahko imajo za nego vse najboljše pripomočke, nič na pomaga, če v vsem tem ni tople človeške note. Te tudi ne moreš ustvariti s predpisi in zakoni. Vsak dan znova se mora porajati v njihovem sobivanju in za to si mora vsak od njih prizadevati, vsak na svoj način.
Upam, res upam, da si bodo vsi prizadevali za to in bo dom čez nekaj časa dobil dušo. Škoda bi bilo tolikega denarja za dom brez duše. Žal je vedno več novih stavb z najodličnejšo opremo, pa brez duše. To seveda ne velja samo za domove za stare, ampak tudi za prav vse zgradbe, ki jih gradimo.
Velja tudi za hiše in hiške, ki jih ljudje gradijo zase, za svojo družino. Nekje so to zelo lepo komentirali: »Mi gradimo dom, ne hišo.« Mi vsi potrebujemo dom, občutek, da smo nekje doma, kjer se počutimo dobro in smo sprejeti takšni, kot smo. Ne potrebujemo drage hiše. Žal so premnogi v prizadevanju za čim lepšo hišo pozabili na dom in na dušo, brez katere doma ni.
Ko se vozimo po deželi, vidimo hiše samo od zunaj. Lahko samo upamo, da je v teh hišah čim več duše in čim več domov.
