Vedno sem vesela, ko se lahko v manjši skupini pogovarjamo o zelo resnih stvareh, pa vendar na način, ki je po svoje zabaven. Tako si veliko povemo in vsak lahko vzame s seboj nekaj za nadaljnje razmišljanje.
V takšni skupini je naš pogovor nanesel na to, kaj lahko zdaj, ko smo stari, pričakujemo od življenja. Gospod pri šestinosemdesetih letih je takole povedal: »Tako se mi zdi, kot da imam v roki vrv, ki mi polzi iz rok. Prav nič ne vem, koliko je še te vrvi. In tudi nič ne more narediti, da bi spremenil njeno dolžino.« Pa smo ga vprašali: »Bi vas zanimalo, da bi vedeli, koliko vrvi imate še na razpolago?« Odgovoril je zelo prepričljivo: »Ne, me sploh ne zanima. Živel bom to svoje življenje, dokler vrv ne pride do konca. Samo begalo bi me, če bi vedel, koliko vrvi še imam. Te vrvi, ki mi polzi iz rok, sem se zelo dobro začel zavedati po osemdesetem letu. Najbolj sem to občutil v hribih, kamor sem vedno zelo rad zahajal. Potem pa sem postal počasnejši in marsičesa nisem več mogel tako kot prej. Prav nič se ne pritožujem, hvaležen sem, da mi vrvi še ni zmanjkalo in da sem vsa ta leta dobro preživel.«
Zelo zanimiv se mi je zdel ta pogovor. Nam vsem polzi vrv iz rok, ne glede na to, koliko smo stari. V starosti se tega začenjamo bolj zavedati, ali pa tudi ne. Občutek imamo, da vrv polzi hitreje. Hudo je, če človek s strahom opazuje to polzenje, zaustaviti pa ga itak ne more. V skupini smo tudi ugotovili, da nam je gotovo v veliko pomoč, če se o tem pogovarjamo in se tega polzenja zavedamo. Mnogi o tem nočejo nič slišati in vse skupaj pometejo pod preprogo. Potem pa se zgodi, da se vrv pretrga in doživijo to kot nekaj, kar se jim ne bi smelo zgoditi, kot pravo krivico.
Verjetno bi večina nas hotela vedeti, koliko vrvi bo še spolzelo. Gospod je rekel, da ga to ne zanima. Tudi v tem je velika modrost. Spominja me na prastaro navodilo življenja: Delaj tako, kot da boš večno živel, in moli, kot da boš jutri umrl. Kdor se po tem ravna, lahko živi bolj veselo in bolj sproščeno.
