Zbudili smo se v jutro, ki je prineslo resničen začetek naše skupne romarske poti. Včerajšnji turizem (ogled Madrida in spanje v hotelu) je za nami.
Danes smo zbrani ob nahrbtnikih in pohodnih palicah, ki so zamenjale nekdanje prave romarkse palice, prejeli romarski blagoslov. Besede g. Jožeta so še bolj osmislile našo skupno pot, nas umirile in navdale z upanjem. Hvala, g. Jože! Zapustili smo mesto z železnim mostom, z mogočnim templjarskim gradom in sveže korake usmerili proti Columbrianosu.
Med potjo je bil čas tudi za kratke pogovore, ki nas bogatijo. Drobci zgodbe, ki ti jo zaupa soromar, so delci mozaika te naše skupne poti.
Pred cerkvico v Columbianosu sta nas nagovorili prijetni domačinki, ki sta z veseljem napolnili naše romarske potne liste z novim žigom. Navdušeni sta bili nad nami, ker smo tako velika skupina. V cerkvi nas je očaral rezljan baročni oltar v glavni ladji, v stranski pa mogočna freska zadnje večerje. Prevzeti smo posedli v klopi, vsak s svojimi mislimi, molitvijo in prošnjami …
O romarju, ki smo ga prehiteli, je njegov počasni korak govoril, da je že dlgo na poti. Kolesarji, ki so hiteli mimo nas, so nam klicali “Buen Camino”. Po asfaltni cesti pa nas je spremljala tudi vročina, ki je postajala vedno močnejša. Veseli smo bili, da sije sonce, da je vroče in da smo drug z drugim. Campouamaya je prava razvlečena vas, Steklenice smo napolnili s vežo vodo in nadaljevali proti vestu Cacabelo. Nekoč je tu bilo skladišče rimskih rudnikov zlata, danes je mesto zaklad za romarje. Ob Marijini cerkvi so namreč prenočišča, prijazni oskrbniki pa ob vsakem trenutku ponudijo pomoč. Romanje as bogati tudi zaradi takih ljudi.
V parku nad visokimi plantanami smo si privoščili malico, ki so jo že zjutraj z nas pripravili naši skrbni spremljevalci, Vlado, Silvo in David. Po prehojenih kilometrih je prav teknila. Končno nas je rumena puščica na poti usmerila na kamnito poljsko pot in hoja je postala prijetnejša. Vodila nas je med griči, ki so posajeni z vinsko trto. Nekateri vinogradi so zapuščeni, v nekaterih je trsje posušeno, so pa tudi taki, ki so skrbno obdelani. Kaj pa “najin vinograd?” Veliko je še dela v njem in trudiva se, da bi bil “vsakoletni pridelek” čim boljši. V teh dneh je morda čas tudi za to, kar je morda ostalo nedorečeno.
Ko smo prispeli v Villafranco, oziroma “Malo Compostelo”, nas je predramila cerkev sv. Jakoba. Mogočna sveta vrata so naredila nepozaben vtis. Ob misli na to, koliko romarjev je že stoletja stopilo skozje, pa te navda veselje, ker si tudi sam deležen te milosti. Skozi mestece, ki je kulturna zakladnica preteklosti, smo iteli našemu današnjemu cilju, Trabadelu. Tudi tu gozd diši tako kot doma in tudi tu domačini pobirajo kostanje. Spet se misli prepletajo z domačimi. Ves čas so z nama in vesela sva, da jih imava Upava, da bodo kdaj lahko tudi oni stopali po teh poteh.
Romarji smo počasi začeli prihajati na cilj. Prvi dan, 34km, je bilo za nami. Nekateri so prispeli prej, spet drugi kasneje. Veselje je sijalo iz oči, čeprav so bile noge utrujene.
Skupna molitev pred večerjo nas je spet združila. Gospod Jože je poskrbel tudi za našo telesno moč.
Njego meni, s katerim nas je razvajal za večerjo, je bil kar preveč bogat.
Občudujeva ljudi, ki so del najine poti. Vsak se trudi po svojih močeh, da je sopotnikom pot prijetnejša, da naša počivališča niso le postaje, kjer se ustavimo, da bi prenočili na romarski poti, temveč prostor v katerem bi začutili drug drugega in postali drug drugemu naklonjeni.
Maša v domači cerkvi v Trabadelu nas je še bolj povezala. Tudi zato, bo jutrijšnja pot lažja.
Zakonca Ifko
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek
- Foto: Barbara Pliberšek