Človekovanje

Vedno mi je zanimivo poslušati ljudi, ki izumijo kakšno novo besedo. Včasih z njo lahko povedo veliko več, kot bi povedali z besedami, ki jih običajno uporabljamo. Največkrat sploh ne gre za besede, ki bi v jeziku obstale, ampak so izraz tistega trenutka, v neki določeni družbi, z nekim določenim namenom. Takšna beseda, ki sem jo prvič slišala in je verjetno ne bom tako hitro pozabila,  je beseda človekovanje. Morda jo bom celo še kje uporabila, ko bo to primerno.

            Z znanko, približno mojih let, sva se pogovarjali o marsičem. Tudi o njenih otrocih in vnukih, pa o tem, kaj ljudem dandanes sploh še kaj pomeni. Pri tem je rekla takole: »Ljudje so vedno manj pripravljeni za človekovanje, preprosto druženje. Vedno manj znajo biti pozorni na to, kaj se med nami dogaja, kaj kot ljudje resnično potrebujemo. Ne mislim na materialne stvari, ampak na to, da znamo biti pozorni drug na drugega, da se znamo slišati, da si pomagamo pri mnogih drobnih stvareh, pa seveda tudi pri večjih, če je treba. Kako redko srečam človeka, s katerim bi se lahko preprosto pogovarjala o življenju, ki ga živim. Človek bi rekel, nič posebnega, pa vendarle …«

            Seveda se z njo popolnoma strinjam. Pri tem pa mi je najbolj zazvenela beseda človekovanje. Nekaj, kar se vrti okrog človeka, okrog njegovih potreb, ki se zdijo morda včasih čisto malenkostne in nepomembne, pa vendar za tega konkretnega človeka v določenem trenutku bistvene. Največkrat je dovolj že to, da o tem lahko spregovoriš, da te nekdo posluša, da lahko človekuješ. Potem se marsikaj kar samo od sebe uredi. Ne ravno vedno, ampak pogosto.    

            Človekovanje si predstavljam kot nekaj, česar ne moreš vnaprej določiti, načrtovati, predpisati. Dogodi se v tem trenutku ali pa se ne dogodi. Predstavljam si tudi, da nas človekovanje lahko naredi zelo zadovoljne in nas navda z občutkom, da so ob nas ljudje, ki so pripravljeni hoditi skupaj z nami.   

Deli.