Kdo jih ne pozna. Čim starejši smo, bolj se moramo ukvarjati z njimi. Že pred mnogimi leti sem slišala takole: Če se po štiridesetem letu zjutraj zbudiš in te nič ne boli, si mrtev. No, za nekatere velja to šele pozneje, morda tudi mnogo pozneje, po šestdesetem ali sedemdesetem letu. Sem in tja pa se najde tudi kakšen srečnež, ki teh bolečin nima nikoli.
Bolečine so huda stvar in živeti z bolečinami je gotovo zelo težko. Narediti je treba vse, kar se le da, da bi bile vsaj milejše, če se jih že ne da popolnoma odstraniti. O tem se seveda vsi strinjamo.
Bolečine je tudi zelo težko izmeriti, ker gre vedno za zelo subjektivno doživljanje. Že nekaj časa se večkrat pogovarjam z dvema znankama, ki živita vsaka v drugem kraju, imata pa marsikaj skupnega. Obe sta stari čez osemdeset let in kadarkoli govorim z njima, je to eno samo stokanje. Potem pa hodita od ene ambulante do druge in iščeta pomoč. Te pa ni in ni. Poskusita eno zdravilo, pa potem drugo in tretje, pa brez pravega učinka. Že meni je hudo, ko ju poslušam.
Zato sem bila toliko bolj pozorna ob srečanju z devetdeset let staro gospo. Še vedno je zelo bistra in v pogovoru učinkuje prav veselo. Ko se z njo pogovarjaš, dobiš vtis, kot da je nikoli nič ne boli in ji vse vedno gladko. Zato sem jo vprašala, kako je z njenimi bolečinami v hrbtenici. Skoraj sem mislila, da jih sploh nima. Pa me je presenetila. Pravi, da traja zjutraj kar precej dolgo, da se toliko razgiba, da potem lahko živi. Bolečine so njena stalnica in včasih je tako hudo, da brez močnih zdravil proti bolečinam ne bi mogla zdržati. Pravi, da se zaveda, da bo morala s tem živeti do konca.
Tudi v doživljanju bolečine smo si zelo različni. Pav je, da bolečino odstranimo, kjer se le da. Dobro pa je tudi, da smo v svojih pričakovanjih realni in ne pričakujemo nekaj nemogočega. Z nekaterimi boleznimi in tudi z marsikatero bolečino je treba znati tudi živeti. Če nam to uspe, je življenje lahko lepše.
