Srečala sem znanko, po poklicu medicinsko sestro, malo mlajšo od mene, s katero sva se zapletli v zelo zanimiv pogovor. Zanimiv in po svoje tudi življenjsko pomemben. Odzvala se je povabilu za mamografijo, na katero je odšla z občutkom, da je to samo formalnost in gotovo nima raka dojke. Pričakovala je, da bo zdaj dobila samo še potrdilo, da je tako. Pa se je izkazalo, da ima v dojki res tumor, zelo majhen sicer, toda potrebna je operacija in nadaljnje zdravljenje.
Vso svojo poklicno dobo je delala kot medicinska sestra in v tem delu uživala. Imela je veliko razumevanja za bolnike in ti so jo imeli tudi zelo radi. »Zdaj doživljam, kako je biti na drugi strani«, je večkrat ponovila. Vedno je imela občutek, da bolnike razume, zdaj pa se je zavedla, da bolnika dejansko lahko razumeš šele takrat, ko se sam znajdeš na njihovi strani. Kot sestra ali zdravnik si tisti, ki pomaga, zdaj pa sam potrebuješ pomoč. Večina ljudi raje pomaga kot sprejema pomoč. No, ne ravno čisto vsi. So pa tudi takšni, ki imajo takrat, ko pomagajo drugim, občutek neke nadmoči nad tistimi, ki pomoč potrebujejo. Zato je dobro svoje motive tudi vedno znova preverjati.
Prej ali slej vsak človek pride na drugo stran. Če ne prej, v starosti. Morda samo za kratek čas, lahko pa tudi za dolgo obdobje. Življenje lahko razumeš šele takrat, ko ga poznaš z obeh strani.
Povedala pa mi je še nekaj zelo pomembnega: »Veliko potrebo čutim, da govorim, da se o svojih strahovih in pričakovanjih pogovarjam. Z mnogimi ljudmi, ki so pripravljeni, da me poslušajo. Nekateri me nočejo in jih je strah.« Res, veliko laže ti je, če lahko govoriš o tem, kar te vznemirja. Spomnim se, kako mi je pred leti kolega po pogovoru rekel: »Hvala za pogovor. Moral sem se slišati«
Zdaj je od pogovora minilo že kar precej časa. Medtem je bila znanka operirana in vse zdravljenje poteka dobro. Živi pa z novo izkušnjo, kako je biti na drugi strani.
