leto 22
št. 4
20. januar 2017
Pozdrav vsem,
ki vas bodo nagovorile naslednje vrstice, za katere ne želim, da bi vam bile moteče; če pa, jih pa mirno spreglejte. Najprej, še vedno je čas za voščila, zato vsem, s katerimi si še nismo zaželeli: srečno in blagoslovljeno leto, v katerega smo že krepko vkorakali! Kot sem povedal že v jesenskem pisanju, je to leto za nas še posebej pomenljivo, saj v njem še vedno praznujemo dvajsetletnico delovanja Doma sv. Jožef, kar smo začeli z lanskim martinovanjem in bomo sklenili z letošnjim Jožefovim. Poleg tega pa je letošnje leto jubilejno tudi za Misijonsko družbo – lazariste, katere del je Misijonska hiša Celje, ustanoviteljica zavoda Dom sv. Jožef. Gre za še precej večji in častitljivejši jubilej, saj praznujemo svoj štiristoti rojstni dan. Lazaristi delujemo pri Sv. Jožefu že vse od leta 1852. Letos tako mineva že sto petinšestdeset let od prihoda v Celje in s tem tudi v takratno monarhijo, zato je prav, da se tega dogodka zavedamo tudi širše in ga kot ustanova delimo tudi z vsemi vami, ki vas v tem okolju tako ali drugače nagovarjamo. Prvotno je bil ta nagovor predvsem v okviru Misijonske hiše in misijonarjev, ki so tukaj bivali, od leta 1960 tudi preko župnije, ki je bila takrat ustanovljena. Zadnjih dvajset let pa nagovarjamo še z dejavnostjo Doma sv. Jožef, ki uresničuje sicer prvotno poslanstvo v duhu karizme lazaristov in našega ustanovitelja Vincencija, a na sodoben, kolikor se le da, tudi času in prostoru primeren način.
Naj spregovorim o dogodkih v teh dneh, ki so v tem jubilejnem letu še posebej pomenljivi, in vas vse, ki vas zanimajo, tudi nanje povabim.
Zaroka Jožefa in Marije
ni pogosta upodobitev v naših cerkvah. V Sloveniji so le tri posvečene tej skrivnosti: s sliko v podružničnih cerkvah v Matenji vasi pri Postojni in v pokopališki cerkvi na kamniških Žalah, pri nas na Jožefovem hribu pa z izredno lepo in mogočno skulpturo. Če hočemo biti natančni, naša cerkev (in posredno župnija in Dom) ni posvečena kar sv. Jožefu, kot po navadi rečemo, temveč Jožefu, zaročencu Device Marije. Zato osrednji praznik za našo cerkev in župnijo ni 19. marec, ko goduje sveti Jožef, temveč je 23. januar, ko je na koledarju spomin zaroke Jožefa in Marije. Jožefovo v marcu pa je njegov praznik v vesoljni Cerkvi in seveda naš največji romarski shod.
Pri nas tako doživljamo 23. januar, dan svetega Jožefa kot zaročenca Device Marije, kakor naš god, god cerkve, župnije in kraja ter seveda tudi Doma. To je pomenljivo, podobno kot je god vsakogar izmed nas ob prazniku našega krstnega zavetnika, katerega ime nosimo. Mislim, da imamo mnogi izkušnjo zaupne prepustitve našim nebeškim zavetnikom, še posebej, če smo v kakšni stiski, saj se nam zdi, da nas razumejo, so z nami in to ne kjer koli, temveč pri Bogu. Koliko bolj lahko to čutimo ob tako mogočnem priprošnjiku, kot je sv. Jožef. Zato je izredno lepo, da imamo na ta dan v naši cerkvi in župniji celodnevno češčenje Najsvetejšega in s tem še toliko večjo priložnost, da se v svojih željah in potrebah zatekamo k Bogu z zavestjo, da nismo sami, temveč da je z nami priprošnja svetega Jožefa. Lepo je tudi imeti ime po njem, pa ne le kot posameznik, temveč še posebej tudi kot kraj in ustanova. Tega smo resnično lahko veseli in nam je zagotovilo, da nas spremlja s svojo priprošnjo in varstvom nad nami in našimi skrbmi. Za to nam je zagotovilo tudi molitev njemu na čast, ki jo na hribu molimo že dvajset let večkrat na dan in s katero pravimo tudi: »Spremljaj nas, naše družine in skupnosti ter vse naše delo s svojo mogočno priprošnjo. Naj se s tega hriba razliva na naše domove, mesto in deželo Gospodov blagoslov.«
To je duhovno zaledje nas vseh! Razveselimo se tega in pridimo skupaj tudi v ponedeljek, 23. januarja: k mašam ob 8. uri zjutraj ali ob 18.30 zvečer, že ob 18. uri pa k petim litanijam ali pa seveda tudi k češčenju čez dan. Z nami bo salezijanski novomašnik g. Mitja Franc.
Ustanovni dan Misijonske družbe,
ki ga lazaristi redno praznujemo vsako leto na praznik spreobrnjenja apostola Pavla 25. januarja, ima letos poseben značaj, saj je jubilejni. Sv. Vincencij Pavelski, francoski narodni svetnik, je imel na ta dan v vasici Follevilu v Pikardiji leta 1617 znamenito pridigo o spovedi. Tako je spodbudila vernike, da so trumoma prihajali k zakramentu in Vincencij je moral poklicati duhovnike iz mesta, da so prišli na pomoč. Ta dogodek in presenečenje nad odzivom ljudi ga je spodbudilo, da je začel razmišljati o skupini duhovnikov, ki se bodo še posebej ukvarjali z misijoni po deželi. Leta 1625 je ustanovil Misijonsko družbo ali lazariste, kot so nas kasneje tudi začeli imenovati. Dogodek v Follevilu pa je določil za njen ustanovni dan. Tako lazaristi, ki delujemo tukaj na Jožefovem hribu, letos praznujemo svojo štiristoletnico. Istega leta je Vincencij v vasici Chatillon še pridigal o dobrodelnosti in spet doživel tolikšen odziv, da je začel razmišljati o načrtni skrbi za uboge in bolnike, iz česar so kasneje nastale sestre usmiljenke. Vincencij si nikoli ne za eno ne za drugo ni pripisoval kakšnih zaslug, kakor tudi ne za tolike druge stvari, ki jih je naredil, temveč vedno govoril: »Kar zgodilo se je, jaz sem bil le nevredno orodje.« Morda je prav ta njegova drža tista, da je vse, česar se je lotil, zaživelo in živi, saj je prav on danes glavni zavetnik vseh karitativnih dejavnosti v Cerkvi. Papež Frančišek ga je na zadnjem svetovnem srečanju mladih na Poljskem razglasil za zavetnika mladih, sicer pa v zdravstvu velja za utemeljitelja organizirane zdravstvene nege. Tekom stoletij si ga je za svoj navdih izbralo okrog štiristo različnih organizacij in je tako njegov duh tudi danes še kako živ. Veseli smo, da smo del njegove bogate zapuščine tudi mi na Jožefovem hribu, ki tukaj kot Misijonska hiša delujemo sto petinšestdeset let, zadnjih dvajset pa kot Dom sv. Jožef.
Vincencij ni ničesar posebej načrtoval, kot sam pravi, tudi za nič si nikoli ni pripisoval zaslug, temveč je verjel v vse. In se je kar zgodilo, če ne prej, pa slej. To je navdihovalo vse, česar se je lotil, da skozi zgodovino ni nič prenehalo, temveč vse živi in deluje še danes. Tudi z Domom sv. Jožef si ob začetkih delovanja nismo mislili in predstavljal, kam bomo prišli, pa se vendarle veselimo že lepega števila let njegovega delovanja. Koliko podobnega je tudi sicer v našem življenju, ki se zgodi, če si želimo, če za to delamo, če v to verjamemo in pri tem vztrajamo. Ko praznujemo ta in podobne jubileje, je smisel praznovanja prav v tem, da krepimo vero, zaupanje in vztrajnost. In vsi čutimo, kako nam je prav to danes potrebno.
Povabljeni, da dan te častitljive obletnice delovanja, ki nas povezuje in združuje, proslavimo skupaj v sredo, 25. januarja. Ves dan bo češčenje Najsvetejšega v kapelah Doma, slovesna maša bo zvečer ob 18.30, pred tem pa ob 18. uri molitvena ura. Po večerni maši pa bomo prazniku še skupaj nazdravili.
Povabljeni tudi
na nekatere druge prireditve, ki so pred nami v naslednjih dneh:
- božični koncert Okteta 9 v nedeljo, 22. januarja, ob 18. uri;
- razstava slik in grafik akad. slikarja in grafika Janka Orača ter odprtje razstave isti dan po koncertu;
- srečanje starejših in starih staršev v nedeljo, 29. januarja, ob 16. uri;
- literarni večer »Sotla nas povezuje« s hrvaškim literatom Božidarjem Brezinščakom v torek, 31. januarja, ob 19. uri;
- orgelski koncert avstrijskega organista Klausa Kuchlinga v sredo, 2. februarja, po večerni maši, ob 19. uri;
- praznik kulture na Jožefovem hribu v torek, 7. februarja, ob 16. uri.
To so le nekatere prireditve, več o njih in še o drugih si vedno znova poglejte v Napovedniku prireditev ali pa na naši spletni strani www.jozef.si. In vedno znova lepo povabljeni!
V teh dneh tudi z našimi mladimi gostujemo: v soboto, 28. januarja, ob 18. uri z igro Miciki je treba moža v Gorici pri Slivnici; 4. in 5. februarja pa s Fanti z Jožefovega hriba pri naših zdomcih v Münchnu.
Morda so nekatere stvari tega pisanja za ožji krog krajanov, a sem jih, glede na naš jubilej, vseeno podelil z vami. Hvala, če ste vztrajali pri branju, in še enkrat – vse dobro!
Jože Planinšek CM
