Odkar sem pred mnogimi leti prebrala pesem Dietricha Bonhoefferja Kdo sem? Me vedno spremlja njegova vsebina. Bonhoeffer se v koncentracijskem taborišču, kjer je tudi umrl, sprašuje, kdo je. Pogosto mu pravijo, da stopa iz svoje celice sproščen, veder in pokončen, kot trden kmet iz svoje hiše, da govori s pazniki svobodno, prijazno in jasno, kot bi ukazoval. Pravijo mu tudi, da prenaša dneve nesreče ravnodušno, z nasmehom in ponosno kot nekdo, ki je vajen zmagovati. On sam pa pozna v sebi še drugo stran in ve, da je nemiren, poln hrepenenja, bolan kot ptič v kletki, žejen dobrih besed, človeške bližine, drhteč od jeze zaradi samovolje in vsakdanjih žalitev, nestrpen zaradi čakanja na velike stvari, nemočen, hrepeneč po prijateljih v neskončni daljavi, utrujen in prazen za molitev, razmišljanje in ustvarjanje. Otopel in pripravljen, da se poslovi od vsega. Sprašuje se, kdo je: ta ali oni, ali je danes ta in jutri drugi? In zaključuje z mislijo: Kdorkoli že sem, ti me poznaš, tvoj sem, o Bog!
Verjetno se vsak izmed nas kdaj takole sprašuje. V sebi doživljamo cel spekter resničnosti, ki so si včasih prav nasprotne. Tudi drugi ljudje nas lahko zelo različno doživljajo, enkrat tako, drugič popolnoma drugače. Včasih celo samega sebe presenečamo.
Bistven se mi zdi Bonhoefferjev zaključek: Kdorkoli že sem, ti me poznaš, tvoj sem, o Bog! Meni to pomeni tole: v meni je mešanica dobrega in slabega, to je resničnost, s katero moramo mi vsi živeti. S to resničnostjo pa lahko živim samo, če se takšna, kot sem, izročam v božje roke. Brez maske, brez olepšav, brez krčevitega pretvarjanja. Ob tem mi vedno prihaja na misel odlomek iz preroka Izaija, kjer nam Bog zagotavlja: »Ker si drag v mojih očeh, čislan in te ljubim, dam zate ljudi in ljudstva za tvoje življenje. Nikar se ne boj, saj sem pri tebi!« (Iz 43,4-5)
