Romarski dnevnik k sv. Jakobu v Kompostelo: 9. dan: Tivo – Porta Dos Marinos
Zanimanje za romanje od Porta do Santiaga de Compostela v organizaciji župnije Svetega Jožefa v Celju je izredno. Čakalne vrste so podobne vrstam v zdravstvu. Bil je pravi blagoslov, da sem se uvrstil na seznam za april 2026. Presenetljivo pa se mi kmalu po plačilu prve akontacije v spomin prikradlo razmišljanje izpred nekaj let, zakaj mi je sploh potrebno romanje v tujini, če je že doma lahko lepo. Ob romanju doma lahko spoznavam domovino, občudujem božje stvarstvo in delam vizitacijo po župnijah. In v cerkvicah po naših hribčkih ob praznikih njihovih zavetnikov občudujem prizadevanje domačinov, kako lepo skrbijo za našo kulturno in duhovno dediščino. V tujini od vsega naštetega obstaja le občudovanje božjega stvarstva. Moje razmišljanje potrjuje tudi zapis v eni od zadnjih Družin, da Bog ni ne časovno in ne lokacijsko definiran.
In sedaj sem spet v tujini. Na Portugalskem in v Španiji. Ob prijavi sem imel dve želji. Na podlagi izkušnje s turistično agencijo sem izbral organizacijo Sv. Jožefa in romanje spomladi, ker sem pričakoval cvetočo naravo.
Ali sem res na romanju ali samo na pohodu? Če se ponuja romanje, še ni rečeno, da bo to tudi romanje po duhovni vsebini. Nadškof Zore je pred leti na Kumski nedelji primerjal pohodnika in romarja. Za pohodnika je stvar opravljena ko pride na vrh hriba in odtisne štampiljko v knjižico. Romar pa pride domov drugačen. Nadškofova misel mi več let ni dala miru. Ali sem sploh kdaj romal? Sedaj mislim, da sem pričakoval preveč, čudež. Morda pa sem bil po romanjih malo manj siten doma. In lažje sem prenašal napore in premagoval težave. Upam, da je bila uslišana tudi kaka moja prošnja zame, družino in tiste, ki so molitve najbolj potrebni.
Kdaj na romanje camino? Ne sme nas nagovoriti trenutna moda. Na odločitev ne sme vplivati hvalisanje kolega, koliko kilometrov je prehodil. In mu potem dokažemo, da smo še boljši in hitrejši. Tudi pohvala vaše pedikerke, ko v njene roke položite svoje noge, ne sme biti odločilna. Ko pa ste že na romanju, zunanje okoliščine le malo vplivajo na duhovnost. Vse je odvisno od nas. Imamo priložnost, da preverjamo moč naše voljo in jo še utrjujemo. V primeru, da z naporom škodujemo svojemu zdravju, je bolje, da zmaga zdrava kmečka pamet nad statistiko. Zavedati se moramo, da romanje ni tekmovanje, zato so čas in kilometri nepomembni. Prav s tem namenom smo romarji ŠmaR iz Žirov v Pravilnik o romanju zapisali, da tisti, ki prvi pride na cilj, ne dobi nobenega priznanja.
Po devetih dneh že lahko naredim primerjavo med tokratnim romanjem in romanjem jeseni 2023 na isti poti. Največja je razlika v vremenu. Na prvem romanju je bil lep le prvi dan. Vse naslednje dni nas je zalivalo vertikalno ali pa horizontalno. Rahlega dežja smo bili že veseli. Včasih pa se je le pokazala modrina neba. Zaradi teh razmer so bili občutki predej drugačni. Ukvarjali smo se s problemi spodaj in problemi zgodaj. Spodaj pozorni, da nam ne spodrsne na mokrih koreninah in skalah, ali da se izognemo luži sredi poti. Zgoraj sem se boril z vetrom tako, da bi bil čim manj moker. Strmin tokratnega sedmega dne se tudi zato ne spomnim. Strmino ocenjujem na 100 % 
45o). Dvomim, da so jo lahko premagali španski konji z lažjim tovorom. Ta strmina je le za osle vseh vrst. V klancu upaš, da se bo kmalu poravnalo. K sreči v prvem razpotju označena pot ne gre desno v ponoven klanec, ampak nadaljujemo po ravnini. Ker hodimo ob obali, moramo računati, da nas po vzponu čaka enak spust. Ali je to tolažba ali grožnja. Ko se cesta zelo spušča, pomislim, da tu poledice gotovo ne poznajo, saj bi bilo v takem primeru spodaj ob potoku kup zmečkanih avtomobilov.
V mestu Vigo tokrat nisem hodil ob prometni cesti. Aplikacija me je zapeljala na pot ob potoku. Malo pred glavna ulico je bila žična zapora. Preverjal sem že, kakšen ovinek me čaka. Pa pride angel v podobi starejše gospe (sigurno mlajša od mene), ki je oviro odmaknila. Šel sem za njo okrog vogala in bil po dvajsetih metrih na glavni ulici.
V spomladanskem romanju sem pričakoval bolj cvetočo pokrajino, podobno kot na francoski camino poti. Plevel ne cveti nič lepše kot pri nas. Izpostaviti pa moram škrniclje (latinskega imena ne bom navajal, ker še slovenskega strokovnega izraza ne poznam). Tako velikih cvetov v naših cvetličarnah ni moč dobiti.
Omeniti pa moram stvar, ki se ni spremenila. Fantje s Hriba, JJJ trojica (Jani, Jože in Jure; po abecedi, da ne bo zamere) nam strežejo čez vse meje. Gre za strice iz ozadja, ki pa ob zajtrku, večerji in maši stopijo povsem v ospredje. Jožetova kuhinja je tako izvrstna, da mu letos sploh nisem omenjal, da ne jem vse, kar leti in plava, in da se lotim le tistih živali, ki so težje od mene. Jože ima že dovolj dela z romanji, ki imajo zapovedano dieto. Ugotavljam, da mi piščančje jedi niso škodovale. Organizatorje je potrebno pohvaliti tudi z izbiro albergov. Trije so bili novi in vsi so boljši kot leta 2023. Še ena stvar ostaja enaka vsako leto. To je veselje, ko popoldne zagledamo kombi z napisom Sv. Jožef Celje.
Današnja pot od kraja Tivo do Cruces ni bila bistveno drugačna od predhodnih dni. Spoznali smo že portugalsko in špansko pokrajino. Nič vas ne more presenetiti. Večjih vzponov ni bilo. Le nekajkrat smo hodili po valovitkah (malo gor in nato dol, dol in spet gor). Na poti so se menjale vasi, gozdovi in kmetijska pokrajina. Šli smo skozi tri mesta: Caldas de Reis, Pontecesures in Padron. V mestih smo hodili po pločnikih, vaške poti so asfaltirane ali tlakovane s kockami ali kamni. Ob pomembnih cesta so speljane poti prav romarje. Poti po dolini in skozi gozdove so makadamske. Večina teh cest ima zelo dobro urejeno odvodnjavanje. Nekaj njiv je bilo sveže zoranih. Kaj je raslo do sedaj, ali so šele pričeli z obdelavo? Prst mi deluje zelo rodovitna, ker je tako rahla, brez kep ali kamenja. Poleg njih pa veliko zapuščenih površin. Če pomislim na naše pridne hribovske kmete, sklepam, da bi se tudi tukaj lahko še kaj pridelalo. Morda se spet ne splača.
Ometi moram tri zanimiva srečanja. Najprej lokalno policijo, ki nas je prehitela z avtom. Ustavila sta se ob naši poti in delila štampiljke. Druga je Tajvanka, ker se je danes večkrat križala najina pot. Slovenije ni poznala. Ko pa sem ji v njen telefon vtipkal našo domovino, se je spomnila na čudovito deželo, katero je obiskal njen prijatelj.
V cerkvi v Pontecesusu gospa deli štampiljke. Vsakega vpraša, od kje prihaja, in to vpiše v zvezek. Ko sem navedel Slovenijo, me je za rokav pocukala Suzan, ki je po starših pol Slovenka.
V vseh dneh nisem videl romarja z dežnikom. Zaradi izkušenj iz leta 2023 sem imel celo dva v nahrbtniku. Malega za rahel dež sem uporabil drugi dan za kake pol ure. Danes pa so na zaključnem delu poti začele padati kaplje. Takoj, ko je veliki dežnik dobil tri kaplje, je dež ponehal. Potem sem menjal dežnik s čepico. Pa spet dežnik. Morda 17 krat več kapelj na dežnik kot ob prvi akciji.
Romanje brez Jožetovih duhovnih nagovorov bi bilo precej manj vredno. Posebno všeč so mi bile misli, ki so zabrenkale na moje strune, sicer nekoliko razglašene. Jože daje velik poudarek skupni mizi. Predstavlja oltar družine. Srečevanje družine ob njej je praznovanje. Tudi v tokratni romarski skupini so znali fantje s Hriba hitro vzpostaviti družinsko vzdušje.
Jože povezuje tudi povezavo hoje z molitvijo. Tako kot so koraki monotoni, je podobna tudi molitev rožnega venca. Molitev po obrazcu daje štimunga za tisto kot nosimo in ohranjamo v svojem srcu.
Na koncu se moram zahvaliti vsem trem, Juretu, Jožetu in Janiju za ustvarjanje pogojev, da smo lahko bili romarji in ne samo pohodniki. Ne smem pozabiti na Viljema pri organizaciji romanja.
Janez
