Pripovedovali so mi o mladem zobozdravniku, zelo delovnem in zelo uspešnem, ki se zelo boji zobozdravnika, ko mora sam sesti na stol, da mu kolega popravlja zobe. Vse bi dal, da bi se temu izognil. Sam je do ljudi, ki jim popravlja zobe, zelo prijazen. Zna jih lepo potolažiti in jim zagotavlja, da ne bo nič hudega in naj se nikakor ne bojijo.
Zgodba se mi zdi zelo zabavna in govori o veliki resnici. Dokler je za nas nekaj samo v teoriji, smo lahko zelo pametni in imamo cel kup nasvetov. Vemo, kaj je treba narediti in smo skoraj vsemu kos. V teoriji nas praktično ne more nič presenetiti. Na vse imamo takoj odgovor. No, morda včasih tudi ne, velikokrat pa prav gotovo.
Ko se nam stvari dogajajo v praksi, v resničnem življenju, je pogosto čisto drugače. Takrat nas lahko spravi iz tira že najmanjša težava. Pravijo, da se najmanj znajo soočati s svojo boleznijo zdravniki, ki so srečali že nešteto bolnikov v podobni situaciji in so jim vedno znali dobro svetovali. Ne vem če to vedno drži, včasih pa prav gotovo. Zelo pogosto srečam medicinske sestre ali pa tudi druge, ki z veliko požrtvovalnostjo in ljubeznijo skrbijo za bolnike in jih negujejo, si pa sploh ne znajo predstavljati, kako bi se same znašle v položaju, ko bi potrebovale pomoč. Mnoge pravijo, da nemoči in odvisnosti od drugih ne bi prenesle.
Vsak je torej veliko raje na strani tistega, ki pomaga, kot na strani tistega, ki pomoč potrebuje. To je tudi zelo razumljivo. Pa vendar se vsak od nas lahko prej ali slej znajde v položaju, ko je sam potreben pomoči in odvisen od drugih. Delo zobozdravnika je tu še najmanj pomembno, veliko teže je sprejemati mnoge druge stvari kot samo vrtanje zob. Ena najtežjih stvari je gotovo izguba samostojnosti. Postati odvisen od drugih in pri tem ohraniti svoje človeško dostojanstvo, ni vedno lahka stvar. Za to je pomemben primeren odnos pri obeh, pri tistem, ki pomoč daje, pa tudi pri tistem, ki pomoč sprejema. Še teže je to pri tem drugem. Zato je tako zelo pomembno, da se celo življenje v tem vadimo in se zavedamo svojega dostojanstva tudi takrat, ko smo čisto nebogljeni.
