Policijo navadno pokličemo, kadar gre za zelo resne stvari. Priznam, da sama sploh nimam izkušenj s tem, ker je še nisem nikoli poklicala. Imama pač srečo, da se še nikoli nisem znašla v situaciji, ko bi bilo to potrebno.
Pred nedavnim mi je znanec, približno mojih let, pripovedoval, kako je prišel na obisk k bratu in kaj je tam doživel. Bratov vnuk, nekje v prvih razredih osnovne šole, je na ves glas kričal: »Pokličite policijo!« Le kaj tako strašnega se je zgodilo?
Potem je počasi dojel, za kaj gre. Bratova žena, babica tega ogorčenega vnuka, se je odločila, da ne bo v vsem ustregla vnukovim željam. Ne spominjam se točno, kaj je sploh hotel. Njegove želje so se ji zdele nekoliko pretirane in zato ni čutila nobene potrebe, da jih izpolni. Vnuk pa je nekje slišal o svojih pravicah in je bil prepričan, da morajo vsi okoli njega izpolnjevati njegove želje. Saj je nekje menda celo zapisano, da imajo otroci pravice do tega in omega. Zdaj bo od policije samo zahteval svoje pravice.
Fant se je potem kmalu pomiril in so se vsi doma z njim lepo pogovorili. Tudi babica, ki sploh ni mogla razumeti, zakaj bi policija morala priti ravno zaradi nje. Vse skupaj se je umirilo in vsi so že pozabili na to.
Mene pa ta mala prigoda vendarle spremlja in mi ne da miru. Zdi se mi, da ta mali osnovnošolec sploh ni edini, ki reagira na tak način. Mnogi ljudje se nasploh zelo zavedajo svojih pravic, mnogo pretirano, niti malo pa jim ne pride na misel, da bi utegnili imeti tudi sami kakšne dolžnosti. Vsi samo nekaj hočejo od drugih, sami pa niso pripravljeni storiti čisto nič za druge.
Pripovedovali so mi tudi o osnovnošolcu, ki se je pritoževal nad svojo mamo, da je nasilna, ker hoče, da se uči. Res se sprašujem, kam bomo pripeljali te naše otroke, če jim bomo ves čas dopovedovali samo, kakšne so njihove pravice. Brez dolžnosti. Morda sem s temi razmišljanji zelo staromodna.
