Zanimivo bi bilo poslušati, kdaj in kje smo prav posebno občutili domotožje. Verjetno bi bile naše pripovedi zelo različne. Imele pa bi vse nekaj skupnega: kdaj se nam je prav posebno tožilo po domu.
Znanka, malo starejša od mene, se spominja, kako je v povojnih letih prišla z dežele v srednjo šolo. Stanovala je nekje na Rakovniku in skoraj vsak dan je odhajala na tamkajšnjo železniško postajo, da je pomahala v slovo vlaku, ki je peljal na Dolenjsko. Zdelo se ji je, da je tako na nek način povezana s svojim domom, kjer je bilo življenje res čisto drugačno kot tu v mestu. Trajalo je kar nekaj časa, preden se je na mesto privadila. Čisto privadila se je morda šele takrat, ko se je poročila z Ljubljančanom. Se je pa tudi še pozneje rada vračala domov, čeprav domotožja ni več imela.
Pretresljive so tudi pripovedi ljudi, ki so morali zapustiti domovino in se niso mogli več vrniti. Kdor je vedno živel v svojem domačem okolju, si vsega tega verjetno sploh ne more predstavljati. Tudi ne vem, če se ploh zaveda, kaj človeku lahko pomenita dom in domovina.
Včasih imamo vtis, da se današnjemu človeku veliko manj toži po domu kot se je tožilo človeku v prejšnjih časih. Dandanes res ni problem potovati po svetu, živeti malo tam, malo spet kje drugje in veliko ljudi je, ki potem nekje daleč od doma tudi obstanejo do konca.
Domotožje imaš lahko samo, če se zavedaš, da si nekje doma, če si nekje doživljal varnost in toplino doma. Kdor nikoli ni imel doma, verjetno tudi ne bo imel domotožja po njem. Pa to res čisto drži?
Ko opazujem življenje okrog sebe in se srečujem z ljudmi, se mi vedno bolj zdi, da vsak od nas, ne glede na to, kje in kako je odraščal, ne glede na to, kako se odvija njegovo življenje, nosi v sebi hrepenenje po domu, po varnem in toplem zavetju. Morda bo to našel enkrat v večnosti. Upajmo, da bo res tako.
