Včasih je res težko razumeti svet, v katerem živimo. Kot da je vse postavljeno na glavo. Ideal je dolgo živeti, ostati zdrav do konca, vse imeti, ne biti za karkoli prikrajšan … Kdo bi ob tem mislil še na kakšne druge vrednote.
O tem sem premišljevala, ko mi je znanka pripovedovala o gospe, ki jo je poiskala, da bi ji kako pomagala. Podira se ji zakon, potem ko sta z možem leta in leta preživela po sodobnih načelih, po katerih človek ne sme biti za nič prikrajšan in se tudi za edinega otroka nerada odločila po mnogih letih. Takole je zaključila moja znanka: »To so ljudje z drugega planeta, ki jim jaz ne znam svetovati tako, da bi ustrezalo njihovim merilom. Moj mož je stvar dobro označil: ‘Ker ne smejo biti za nič prikrajšani, so nazadnje prikrajšani za vse.’«
Res, kot da gre za srečevanje dveh popolnoma različnih svetov. Problem je v tem, da so ljudje zelo malo pripravljeni sami razmišljati o življenju, o tem, za kaj je vredno živeti in sledijo kot ovce javnemu trendu v družbi, oglasom najrazličnejših vrst. Prav nič se ne zavedajo, kako hudo so zmanipulirani, kako jim drugi določajo njihove potrebe, namesto da bi se sami vedno znova spraševali: Kaj je tisto, kar zares potrebujem, za kar si je vredno prizadevati? In tako so ljudje večno nezadovoljni, ker nikoli nimajo vsega, ne zmorejo vsega. Vedno bi želeli imeti še več. Brez konca.
Takšnega odnosa do življenja se človek morda dobro zave šele, ko se kaj zalomi. Ko se pojavi na primer huda, neozdravljiva bolezen. Takrat se z vso jasnostjo pokažejo medsebojni odnosi v družini, pripravljenost, da drug za drugega kaj naredijo, ali pa ne naredijo. Takrat je večinoma prepozno, da bi spreminjali svoj odnos, čeprav je tudi to mogoče. Takrat je vse ena sama groza in vsega so krivi drugi.
Spet smo pri stari, zelo stari misli: Vsak je svoje sreče kovač. Ampak kaj je sploh sreča? Je sreča res to, da vse imamo, da vse zmoremo, da nismo za nič prikrajšani? Ali pa je sreča morda to, da znamo kljub prikrajšanju polno živeti naprej?
