Naš zadnji peš romarski dan se je začel že prejšnji večer z nagovorom gospoda Jožeta o pomenu priprošnje k svetnikom. Poudaril je, da so večkrat ravno svetniki tisti, ki jih lažje pocukamo za rokav, ker vemo, da so bili iz mesa in krvi, kakor mi, in so mnogi imeli v življenju tudi veliko pomanjkljivosti, pa vendar so sedaj v nebesih pri Bogu. Tak je bil tudi apostol Jakob, ki je v življenju večkrat pokazal svoje slabosti, bil častihlepen, včasih vzkipljiv, nato pa je vendar vse naredil za oznanjanje evangelija. To, da se lahko bližamo njegovemu grobu, je nekaj velikega, in gospod Jože nas je vzpodbujal, da bi imeli to zadnji dan romanja še posebej v zavesti.
Ker smo želeli romanje zaključiti z romarsko mašo, ki je vsak dan ob 12.00, smo v soboto vstali malo prej kot ponavadi, hitro pozajtrkovali in še v temi ob sedmih krenili na pot. Čakalo nas je skoraj 20 km poti, zato smo kar pohiteli. Na začetku smo tokrat hodili vsi skupaj, da se ne bi kje izgubili, skupaj smo zmolili 3 dele rožnega venca, kakšno zapeli…nato pa smo počasi začeli hoditi vsak s svojimi mislimi. Malo pred Santiagom smo dospeli do znamenite gore vzdihljajev, hriba, od koder je bil nekoč lep pogled na katedralo svetega Jakoba, kjer so mnogi romarji od samega veselja in utrujenosti tudi umrli, večina pa je seveda svojo pot z novim zagonom nadaljevala do katedrale. Tako smo storili tudi mi. Do same katedrale se še kar vleče, tudi, ko si že v mestu, poti ni in ni konca, in katedrale nikjer ne vidiš. No, z vztrajno hojo jo vendar zagledaš tik pred seboj in srce ti zaigra. Res ganljiv je bil prihod vsakega izmed nas. Viljem je vsakemu posebej čestital, mi pa smo drug drugemu padli v objem in potočili tudi kakšno solzico. Primož je raztegnil harmoniko in smo zapeli. Nato pa smo skupaj odšli do cerkve sv. Frančiška, kjer so letos romarske maše (ker katedralo letos prenavljajo, v njej ni obredov, je pa odprta za oglede). Pri maši smo bili vsak s svojimi mislimi, bolečinami,zahvalami… posebej med kar dolgo pridigo, ki je bila seveda v Španščini, smo lahko naredili že kratko refleksijo in tudi za kak trenutek podremali. Veseli smo bili pozdrava romarjev iz Slovenije in lepega petja. Po maši smo odšli do našega prenočišča, kjer smo se še malo osvežili, gospod Jože nam je skuhal dobro enolončnico, ki smo jo z veseljem pojedli, nato pa nas je avtobus odpeljal do Finistere, najbolj zahodnega dela Evrope, kjer so včasih mislili , da je konec sveta, saj še niso vedeli, da je na drugi strani še Amerika. Šofer nas je peljal ob obali in nam pokazal ker nekaj znamenitosti, ustavili smo se tudi na eni od plaž in 3 najbolj pogumni so celo zaplavali v oceanu, skoraj vsi pa smo si vsaj namočili noge, ki so bile za to zelo hvaležne. V Finistere smo si vzeli kar nekaj časa, kljub temu, da je kar močno pihalo in je bilo oblačno, tako da nismo mogli videti sončnega zahoda. Včasih so romarji peš priromali do sem, slekli staro obleko, jo zažgali, se okopali in oblekli novo, kot simbol prerojenja. Sedaj je zažiganje prepovedano, smo pa simbolično vsak zase poskušali sleči starega človeka in obleči novega. Skupaj smo spet nekaj zapeli ob spremljavi harmonike in se nato prijetno utrujeni in polni vtisov vrnili do našega alberga. Na hitro smo še nekaj pojedli in si pripravili prtljago za naslednji dan, saj jo je naša tehnična ekipa s kombijem odpeljala že zjutraj. Mi pa smo v nedeljo imeli še čas do treh popoldan, zato smo šli skupaj do katedrale svetega Jakoba, se ustavili ob njegovem grobu, mu še enkrat izročili sebe, svoje prošnje, prošnje tistih, ki so nas za to prosili, zahvale za prehojeno pot… Skupaj smo nato odšli še do pisarne, kjer smo dobili potrdila o opravljeni poti, nakar pa smo se razkropili po mestu, malo za oglede, za nakup kakega spominka, kosilo, sv. mašo… Nato pa ob treh na avtobus proti letališču in z letalom proti Madridu in od tam proti Benetkam. Čakalo nas je še približno 4 ure vožnje z minibusom do Celja, tako da smo prišli v Celje okrog 4 zjutraj. Pot nazaj je bila kar utrujajoča zaradi veliko sedenja, večinoma kar neudobnega, tako da smo bili res veseli, ko smo prišli domov. Vtisi z romanja se bodo še nekaj časa zbirali, vsi pa smo si bili enotni, da je bilo res nepozabno, čudovito doživetje. Drug drugemu smo zaželeli, da bi to romanje pustilo v nas pozitivne sledi čim dlje časa.
Simon in Simona Špital
dav
