Napisala romarka: Irena; fotografije: Irena
Danes je budilka zvonila zgodaj zjutraj. Po zajtrku smo se še v temi odpravili proti Santiagu. Hiteli smo, ker je bilo pred nami 19 km poti, ki jo moramo prehoditi do 12 ure, da bomo lahko prisostvovali romarski maši.
Skupina se je oddaljila. Razmišljala sem o besedah v jutranje duhovne spodbude. Ljudje smo grešni. Postaviti se moramo na realna tla. Blizu smo si takrat, ko si priznamo nepopolnost, takrat, ko smo ranljivi, ko si priznavamo svojo revščino. Po poti poromajmo tja kjer smo najbolj šibki.
Ostala sem sama, sama v temnem gozdu. Drevesne silhuete so se sklanjale na pot. Hitela sem z mislijo, da imam ob sebi Boga, ki bo poskrbel zame. Hitela sem v vsej svoji nepopolnosti in ranljivosti. V očeh so se nabirale solze, solze nemoči.
Ko se je začelo daniti, so se sence v moji duši razblinjale. Drevesa niso več predstavljala življenjskih ovir in obrisi so dobivali pravo obliko.
Obožujem jutra. Obožujem rojstvo novega dne, novih priložnosti , novih izzivov. Ko je posijalo sonce, ko so rahli sončni žarki obsijali mojo pot, sem se zavedala kako sem srečna, da sem tu, da mi je dano, da doživljam POT.
Kar nekaj korakov je bilo potrebnih, da sem prispela do veličastne katedrale z bogato notranjostjo, čudovitim oltarjem in grobom svetega Jakoba.
Po maši smo se nastanili in imeli kosilo. Unikatna krepka juha nam je dala energijo za popoldanski izlet proti mestecu Muxiji in Finisterri. Po poti nas je spremljala španska glasba. Z veseljem smo zapeli tudi nekaj domačih pesmi.
Kljub slabim napovedim nas je v Finisterri pričakalo sonce, ki se je počasi potopilo v morje.
Dan je bil izjemno bogat.