21. oktober 2025 – 4. dan romanja v Kompostelo (torek): A Fonsagrada – O Cadavo

Četrti dan romanja je bil prvi popolnoma »galicijski dan«. Pot je večinoma potekala po makadamskih poteh, z neprestanimi, a zmernimi vzponi in spusti – razen strmega vzpona do kraja A Lastra. Med potjo smo šli mimo ruševin bolnišnice Montouto, ustanovljene v 14. stoletju za nudenje zatočišča in pomoči romarjem.

 

Za menoj je tako nova etapa – spet deževna, mokra, vetrovna. Takšna, kot je življenje samo: nenavadno, polna preobratov. Veter je pihal zdaj z ene, zdaj z druge strani. Bril je po koži, pa sploh nisem vedel, od kod; čutil sem le mraz. Kdaj pa kdaj sem si zaželel, da bi obupal – a ni šlo. Ni šlo, ker sem vedel, da bi na več kot petindvajsetem kilometru ostal sam, tam nekje sredi poti. Zato sem korake delal naprej – skupaj, v tišini, s prijatelji, ki sem jih spoznal le nekaj dni prej.

 

»Buen camino« – besede, ki so spodbujale in dajale moč. Kolikokrat sem se ta dan vprašal, ali ni tako tudi v življenju: koliko je ljudi, ki te spodbujajo, in koliko takih, ki bi raje videli, da te veter in dež odneseta?

V megli sem slišal vetrnice, ki so poganjale svoje tri krake – slišal sem jih, a jih nisem videl. Kolikokrat je v življenju tako: marsikaj slišimo, pa ne vidimo – in obratno. V tišini, sredi krutosti dneva, sem se večkrat vprašal, kam grem; kam gre moje življenje – in kam je šlo življenje mnogih, ki so po tej poti hodili pred menoj.

 

Pa smo šli naprej. Skupaj s prijatelji, povezani v preprostosti trenutka – ob drobnih stvareh, kot so jesensko obarvana pot, majhna jasnina, nasmeh soromarja, vse to je dajalo upanje. Ne upanje, da bo jutri lepši in ne deževen dan, temveč upanje, da je mogoče zmagati – tudi takrat, ko je težko. Še več: tudi takrat, ko se zdi, da bi najraje obupal. A to je življenje – polno poti in resnic, ki so včasih lepe, včasih pa tudi ne. Tako je pač Življenje!