Deset let stara želja se mi je uresničila, ko je Vili povedal, da ima prostor za camino. Vsa vesel, polna lepih pričakovanj, sem se skupaj s še nepoznanimi obrazi podala na romanje. A življenje ne izbira, pač ponudi tisto, kar mu pride na pot. Na žalost sem že prvi dan doživela razočaranje. Zaradi bolečnin v kolenu poti več nisem mogla nadaljevati peš. Tisti trenutek sem bila polna jeze, togote in razočaranja vendar sem to že naslednji dan odmislila, saj: prvič nisem imela izbire, drugič: veselje so mi vlivali vsi, ki so se na pot lahko podali. Hvaležna sem za vso njihovo pomoč in razumevanje, posebej pa šoferju Ivanu, ki me potrpežljivo spremlja in mi z zgodbami s poti, ki jo je sam prehodil že večkrat, polepša vsak kilometer.
Za razliko od Vesne, sem sama lahko odšla na pot. Čeprav včasih ni lahko prehoditi poti, ker so bolečine velike. A gre. Vendar današnji dan je bil poseben, saj se je lani prav v času našega romanja, naši soromarki rodila vnukinja Lili, ki danes šteje eno leto. Prva misel zjutraj od podajanju na pot je bila namenjena njej z željo, da bo tudi sama postala romarka.
Romanje, ki ga je večji del dneva spremljalo rosenje, je bilo med pašniki posebno tudi zaradi gozdov, ki so bili bogati z brezami in evkaliptusi. Včasih si kar zavonjal sladko svež vonj evkaliptusa, ki te je pognal naprej. A sama sem v mislih ponesla na pot tudi tiste, ki niso z nami, ki si želijo poromati na to pot, pa danes mogoče ne morejo, nimajo dovolj želje ali spodbude… Na njih sem mislila in tudi na pot, ki sem jo prehodila z vsemi, ki so bili do danes ob meni.
Tudi današnja pot je, kot ostale pred tem, ponudila številne mostove. Nekatere smo morali prečkati kar po kamnih, med katerimi je tekla voda. In zdelo se mi je, da je ta voda odnesla s seboj tisto, kar je slabo, kar je za menoj. Pot, ki je vodila preko mostu, pa mi ponudila nekaj novega, verjamem, da nekaj lepega. Kaj? To bom morala jaz in tudi Vesna, še odkriti. A verjamem, da je vse mogoče v Njem, ki daje moč, upanje in ljubezen.
Buen camino!
Vesna in Marjana
