Na pot smo se odpravili v lepi jutranji zarji in polni energije od vasice Portomarin smo prečkali reko Minho in nato se je pot začela vzpenjati. Sama pot je žarela v raznolikosti pokrajine in v jesenskih barvah. Hodiš hodiš in se objemaš z naravo obsijano s soncem in dežjem. Na poti nas je spremljala misel duhovnega vodje Jožeta, ki je pri jutranji molitvi položil spodbudo, kdor vžre dobro zrno oziroma seme, umre, ampak umre za čas, ki je pred nami oziroma nam ga Najvišji podari.
Pot je kljub dežju bila slikovita, prinesla je veliko množico pohodnikov, ki so se skupaj z nami vili med starimi vasmi, obdelanimi pašniki in njivami in nehote je človek pomisli, kdo vse, s kakšnimi problemi, tudi veseljem je stopal pred nami.
Posebej naju je nagovorila bogatost starih cerkva, še posebej pa se naju je dotaknila kapela v kateri je slepi »križar« delil žige. Zdelo se je, da nas kljub slepoti vidi, predvsem pa občutil s trem, ko smo mu podale svojo roko, da je sam s svojo odtisnil žig. Res posebno doživteje.
Dan sklepamo nekoliko utrujeni, premočeni a s prepričanjem, da nas jutri čaka nova preizkušnja, a tudi veselje, ko bomo sklenili dan.
Maja in Milena
