Na poti k sv. Jakobu smo danes začeli pod temnim nebom, v dežju, ki je ovijal pokrajino. Namesto šelestenja listja so nas spremljale dežne kaplje, ki so ob vsakem koraku nežno padale na tla. Tišina je vladala, a v njej je bilo čutiti prisotnost narave in njenih skrivnostnih glasov. A pot je bila lepa in urejena predvsem zato, ker so pred nami romali mnogi, in domačini so za to pot poskrbeli, tako da smo danes tudi mi lahko doživeli patino preteklosti in doživeli blagost sedanjosti.
Danes sva prvič zares občutila množico romarjev. Vsak s svojo zgodbo, s svojo potjo. Bile so solze stisk in nasmehi veselja. Življenje se je tu, na tej poti, izrisovalo v najrazličnejših odtenkih. Vse, kar je v nas, se na tem romanju razkriva. Dež nas ni odvrnil, saj je kmalu posijalo sonce, nebo je okrasila mavrica in vse je bilo polno življenja. Obdani smo bili z vodo, z jabolki, ki so rasla ob poti, konji, kravami, in kmeti, ki so kljub gneči pridno opravljali svoje vsakdanje delo. Posebej smo danes ob vseh darovih narave premišljevali tudi o tem, da drži rek, da lahko romar do Santiaga preživeli ob hrani, ki jo ponudi pot z dobrimi ljudmi. Veselje do življenja se je širilo z vsakim korakom, ki smo ga naredili.
Danes smo priromali v Portomarin, mesto, ki nosi sporočilo – čeprav lahko močni ljudje spremenijo cilje, zgodovine kljub temu ne morejo izbrisati.
Strme stopnice so nas vodile do našega novega doma, kjer smo kljub bremenom in bolečinam se z nasmejanimi obrazi veselili ponovnega snidenja ob večerji, ki je bila sestavljena iz dobrot nabranih ob poti, in prinesenih iz domačega vrta.
Večer pa smo sklenili s sveto mašo z romarji iz vsega sveta. Kljub španskemu jeziku smo bili vsi povezani v enem jeziku, in to v jeziku ljubezni. In tako kot dni pred tem, ko nam je romarski blagoslov podelil gospod Jože, tudi tega dobili v čudoviti romanski cerkvi sv. Nikolaja.
Ob koncu današnje etape, sva premišljevala o skupni poti in razmišljala o besedah iz Svetega pisma: “Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujamo k ljubezni in dobrim delom.” Te besede so nama v srce položile misel, da ni pomembno, kako težka je pot ali kakšni so cilji. Pomembno je, da na tej poti hodimo skupaj, da spodbujamo drug drugega, da v ljubezni in dobrih delih najdemo pravi smisel romanja.
Doris in Alen
