Napisala: Ana in Domen Stepišnik; Fotografije: Domen in Ana
Drugi dan našega romanja smo začeli ob sedmih s skupno molitvijo in bogatim zajtrkom. Po prebranem odlomku iz evangelija, ko Jezus pripravi učencem obed, smo dobili za popotnico še misli, ki so nas spremljale na poti. Zaupati, ne pričakovati preveč, sprejemati tudi možnost, če kdaj nečesa ni, in z zaupanjem verovati. V kolikor se znamo veseliti drobnih stvari, znamo sprejeti tudi manj dobre, s katerimi se srečujemo v življenju, jih znamo bolj ceniti in tako ostanemo bolj zadovoljni. Videti dobro in ceniti drobne stvari – to nas dela srečne. Tako kot srečevanja ljudi na poti – domačinov, ki so nas veselo pozdravljali, nam mahali, in drugih romarjev, ki z nasmehom odzdravljajo bom caminho.
Po blagoslovu, tudi nahrbtnikov in pohodnih palic, smo krenili na dolgo romarsko pot.
Prvi koraki iz Vile do Conde so bili morda malce negotovi, polni pričakovanja in morebiti tudi strahu, a korak za korakom ob razburkanem oceanu nam je vlival pogum in voljo, da pridemo do 30 km oddaljenega Marinhasa. Pot je dobro označena in slediti Jakobovi školjki ali zgolj rumenim puščicam večinoma ni težko. Večinoma. Sva se tudi malo izgubila, ker sva se zatopila v pogovor o današnjem dnevniku, a ko sva se zavedla, da ni več puščic, sva ob ugotavljanju, kje sva, zagledala romarke iz naše skupine, ki so nama zavzeto mahale. Kako malo je potrebno, da te nekdo razveseli in ti polepša dan! Vmes nas je spremljal veter, opral nas je dež, a koraki so po tlakovanih ulicah in poteh hitro tekli. Dohitevala sva zdaj enega, zdaj drugega romarja, na kratko poklepetala, hodila vsak zase, skupaj in v skupini. Večkrat sva prehitela dve starejši romarki, ki sta, sklonjeni in v svojem tempu zanesljivo sledili svoji poti. Spomnila sem se na naše stanovalce iz Doma sv. Jožef, ki so vsak po svoje tudi z mano.
Vso pot pa so nas, tako kot je bilo zjutraj tudi slišati, spremljali predvsem naši najbližji. Ob vsakem lepem razgledu, ob vsaki posebnosti ob poti je bil nekdo v ospredju.
Romanje pa ni le pot pod nogami, ampak je tudi potovanje vase. Tako sva lahko ugotovila, da do cilja ne pridemo vedno po najkrajši in najlažji poti, a nam ovinki in zgrešeni odcepi prinašajo dodatna spoznanja, ki največkrat oplemenitijo naše življenje in nas krepijo. Ravno tako se je včasih dobro prepustiti šepetu intuicije, ki nam odstira nove poti in lajša odločitve ter nemalokrat preseneti. Vedno znova pa se potrjuje: skromnost bogati duha in širi obzorja, saj se tako lažje osredotočimo na stvari, ki so za nas bistvene, in otresemo balasta oziroma se vsaj lažje trudimo v tej smeri.
Po celodnevnem potovanju, ki nam je ponudilo obilo časa za razmislek in spoznavanje okolice, smo prijetno utrujeni in polni vtisov zdaj že v Marinhasu, kjer že diši po večerji, ki bo danes po večerni sv. maši. Hkrati se že veselimo jutrišnjega dne, ki nam bo zagotovo ponovno ponudil nekaj novega.
