Sama v življenju nisem veliko kuhala. Kuhati znam samo toliko, da od lakote gotovo ne bi umrla. Občudujem pa vse, ki znajo dobro kuhati in jih tudi rada gledam, ko kuhajo. Pa tudi kakšen kuharski recept si z veseljem pogledam.
Pred meseci je naneslo, da sem bila prisotna, ko je znanec pripravljal kosilo za pet ljudi. Vedno več je moških, ki radi kuhajo in tudi dobro kuhajo. Tudi ta znanec spada mednje. Zna tudi dobro sestavljati jedilnike in vedno znova preseneča s čim novim, česar ne skuha po kakšnih receptih iz knjig, ampak ustvari po svojem okusu. Tokrat je pekel celo kruh, z zanimivo mešanico moke in dodatki. Doma pečen kruh je zame vedno nekaj prav posebnega, ta pa je bil sploh poseben.
Pri vsem kar je kuhal in pekel, in tega ni bilo malo, sploh ni tehtal in meril, ampak je vse delal po občutku. Vse je bilo tudi izredno okusno. Prav o tem sva se začela pogovarjati. Zase vem, da sem pri kuhi vedno vse merila in tehtala, pa mi kljub temu ni vedno uspelo. To sem mu tudi povedala, pa mi je rekel: »Kuhanje je zame tako kot življenje. Ne moreš vsega izmeriti in stehtati, najlepše se dogaja takrat, ko znaš živeti po notranjem občutku, pristno iz sebe. Zelo rad kuham in tudi zelo rad živim. In potem sprejemam tako tudi druge. Pravo bogastvo.«
Začela sem premišljevati o sebi, kako se jaz lotevam stvari. Gotovo spadam med tiste, ki želijo vse skrbno načrtovati, čeprav se dobro zavedam, da mi vedno ne uspe. Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi kdaj malo manj načrtovala in se bolj prepustila toku dogodkov. Seveda tudi to vedno znova poskušam.
Verjetno je oboje potrebno. To, da znaš skrbno načrtovati, še bolj pa to, da znaš prepustiti življenju, da se odvije brez načrta. Zanimivo, kako se da ob kuhanju razmišljati o zelo pomembnih življenjskih stvareh. Tako kot pri kuhanju se da razmišljati tudi pri vsem drugem, kar spada v naše vsakdanje življenje.
