Velikokrat se pogovarjamo, kako dragoceno je znati živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj. Ta trenutek, ki ga živiš, je najpomembnejši. Hudo je, če se ves čas vračaš samo v preteklost ali pa če samo čakaš, kaj bo, ko bo, če bo. Trenutek, ki ga živiš sedaj, pa teče mimo in se ga niti dobro ne zaveš. S tem pa ne želim reči, da naši spomini niso pomembni. Pa še kako.
Tega sem se prav dobro zavedla, ko so mi pripovedovali o starem gospodu, ki je v svojem življenju veliko potoval in je bil pravi veseljak. Neizmerno se je znal veseliti življenja, vseh velikih, pa tudi mnogih drobnih stvari. Ko je hudo zbolel in precej obnemogel, so se njegovi bližnji bali, da tega ne bo mogel prenesti, da ga bo vse skupaj zelo potrlo. Pa so se zmotili. Tudi v novih okoliščinah, v svoji veliki nebogljenosti, je znal ostati zadovoljen in hvaležen.
Zadnje mesece je preživel nepokreten in v vsem odvisen od tuje pomoči. Ko je bil v bolnici, se je vsakokrat, ko so ga zapeljali na balkon, še in še zahvaljeval. V zadnjih dneh, ko so mu dajali kisik, je bil hvaležen za vsak vdih kisika. Pa za vsako drobno pozornost, ki ni bila na zunaj nič posebnega.
Ves ta čas pa je večkrat rekel: »Toliko lepega sem doživel v svojem življenju in zdaj živim iz teh spominov.« Ni veliko ljudi, ki bi znali s takšnim zadovoljstvom živeti iz spominov. Vse prevečkrat se dogaja, da se ljudje razburjajo in pritožujejo, da vsega lepega ni več, da niso več mladi in zdravi. Tako, kot da je njihova pravica, da ostanejo mladi in zdravi za večno.
Tudi za svojce in za vse osebje v bolnici je bilo veliko laže skrbeti za takšnega človeka, ki zna biti tako zadovoljen in hvaležen. Mislim, da so se vsi ob njem veliko naučili zase osebno. Morda tudi to, kako lepo je v težkih trenutkih živeti iz spominov na lepe čase.
