Težko je, kadar človek zboli. Življenje se mu nenadoma postavi na glavo, stvari, ki so bile prej same po sebi umevne in o njih sploh nisi razmišljal, povzročajo sedaj velike težave. Srečo imaš, če so ob tebi ljudje, ki ti dajejo pogum in ti tudi v bolezni pomagajo živeti.
Če pa imaš smolo, ti dodatne težave povzročajo še ljudje, ki vse vedo in ki »ti hočejo samo dobro«. Težava je še toliko večja, če jim je na religioznem področju vse jasno, saj je tu človek najbolj občutljiv.
O vsem tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali o bolnici, ki je zelo resno zbolela, pa jo je njena bližnja sorodnica takoj podučila: »Zbolela si, ker si premalo molila!« Bolnici je bilo hudo. Seveda človek ne more biti nikoli prepričan, da je dovolj molil. Vedno bi se dalo še več. Ampak kakšen je ta Bog, ki vse do milimetra natančno premeri?
Sama si nisem nikomur upala reči, zakaj je zbolel, še prav posebno pa bi si nikomur ne upala reči, da je zbolel zato, ker je premalo molil. To ostane skrivnost. Globoko v sebi pa verujem, da nam Bog govori tudi po bolezni. Vzeti si moramo samo čas in se iskreno vprašati, kaj mi je Bog hotel povedati s to boleznijo.
Pa še o nečem sem globoko prepričana. Bog je tisti, ki zdravi v vsakem primeru. Vendar pa zdravi na zelo različne načine, ne vedno tako, kot smo si sami želeli. Lahko ozdravi tako, da zares odvzame bolezen, s pomočjo medicine ali kako drugače. Morda pa pokliče bolnika v večnost in ga tako dokončno ozdravi. Ali pa bolezen dopušča in tako daje bolniku priložnost, da pri tem kot človek dozoreva. Zares, velika skrivnost.
