Gospa, ki jo že kar dolgo poznam in je stara petinosemdeset let, mi je ogorčeno pripovedovala tole zgodbo. Čeprav je v še kar dobrem psihičnem in fizičnem stanju, se je odločila, da ima dovolj kuhanja in bo hrano raje dobivala na dom. Poiskala si je tudi takšno hrano, nad katero so mnogi navdušeni. Tudi njej se zdi dobra, problem pa je nekje drugod. Vsak dan ji pripeljejo eno porcijo, vendar je te hrane veliko preveč. Morda bi jo dva človeka pojedla. Morda pa tudi ne. Zato je telefonirala na to podjetje in prosila, ali bi se dalo dobiti polovično porcijo. Pa so ji rekli, da to ne gre, da so njihove porcije pač takšne. »Če ne morete vsega pojesti, vrzite ostanek v kanto«, je nazadnje dodala uslužbenka.
Gospa bi nepojeden ostanek hrane res lahko vrgla v kanto za odpadke, ampak srce se ji upira, da bi tako ravnala. Ko je bila še majhna, doma res niso nikoli stradali, živeli pa so zelo skromno in to se je nadaljevalo tudi pozneje v življenju. Nikoli niso hrane metali stran, vedno so vse pojedli. Če ne danes, pa v naslednjih dneh. Vsakokrat se spomni na milijone ljudi po svetu, ki stradajo in se ji zdi, da moramo tudi zato mi vsi varčno ravnati s hrano. Kljub temu, da vedno znova slišimo, v kakšni revščini živijo mnogi ljudje tudi pri nas, smo še vedno družba preobilja. Ampak to se lahko nekega dne tudi neha. Ali pa smo sploh pripravljeni na to, da tega preobilja ne bi bilo več?
Popolnoma sem razumela to staro gospo. Tudi sama sem žalostna, ko vidim, koliko hrane se vsak dan vrže stan in kako je večini ljudi pri tem čisto vseeno. Če bi pobrali vso tisto hrano, ki se odvrže v kanto v restavracijah, domovih za stare, šolah in povsod drugod, bi lahko nahranili veliko lačnih ljudi.
Tudi v domu za stare se dogaja, da je ljudem včasih hrane preveč, pa jih gospa, ki streže, pomiri: »Če ne morete pojesti, pustite na krožniku.« V takem vzdušju se verjetno vedno manj zavedamo, kako ravnamo s hrano in kako bi se dalo tudi na tem področju kaj spremeniti. Morda bi bili potem s hrano bolj zadovoljni in bolj siti.
