Ne morem pozabiti, kako odločno mi je zagotovila stara gospa: »Ne smem biti bolna. Mož ima cel kup zdravstvenih težav in me potrebuje.« Zelo razumem to gospo. Čuti se nujno potrebno, ker bi mož brez nje težko shajal.
Če natanko premislimo, nihče ne bi smel biti bolan. Vsak človek ima nekaj, zaradi česar bi bolezen zmotila potek njegovega življenja. Pravzaprav tudi umreti ne bi smel nihče, ker skoraj za vsakim človekom ostane nekdo, ki žaluje za njim. Če rečeš sinu ali hčeri petindevetdesetletne gospe, ki je nepokretna in ne komunicira več z okolico, da bo mama verjetno kmalu umrla in da je to morda odrešitev zanjo, ga užališ. Kako moreš biti tako brezobziren in reči kaj takega. Tu pogosto čisto nič ne pomaga, če gre za zelo verne ljudi. Bolezni in smrti v življenju ne bi smelo biti in Bog, ki to dopušča, je zelo čuden. Morda bi ga bilo dobro celo zamenjati. No, pri drugih to še gre in je razumljivo, da ljudje zbolevajo in umirajo, ampak pri meni je to drugače in bi se ne smelo zgoditi. Približno tak občutek dobiš, ko poslušaš mnoge ljudi.
Včasih postanejo reakcije ljudi že naravnost smešne. Čeprav gre pri tem za zelo resne in težke stvari. Če hočemo ali ne, sta bolezen in smrt vključeni v naše življenje. Tega ne moremo spremeniti. Znanost sicer napreduje, pa kljub temu ljudje zbolevajo in umirajo.
Nič drugega nam torej ne preostane, kot da skušamo v dani situacij, ob bolezni in smrti, začutiti, da to ni naša zadnja postaja in da ravno v teh težkih trenutkih kot ljudje rastemo. To, kar ob takšnih trenutkih naredimo drug za drugega, je neprecenljive vrednosti. Morda šele v teh trenutkih spoznamo pravo vrednost življenja in ga zato še bolj cenimo.
Gospa, ki ne sme zboleti, čisto nič ne ve, kaj ji bo življenje še prineslo. Nekaj je, kar si želi, nekaj pa je realnost, ki se potem zgodi. Vsekakor ji želim, da bi v vsem kar se ji bo v življenju zgodilo, našla vedno znova moč, da gre naprej. Pa tudi veselje do življenja, tudi. če je včasih zelo težko.
