“Zaročeni” na pot

Na Jožefovem hribu je danes slovesni praznik zavetnika našega hriba, svetišča in Doma, sv. Jožefa, zaročenca device Marije. Seveda tudi zavetnika našega občestva, ki je v sled epidemije razpršeno, upajmo da le fizično, v duhu pa še vedno eno. Drugače je, ob tem pa zaročenec, sv. Jožef, razodeva še neko razsežnost, ki je pomenljiva. 

Žal je zaroka in čas zaroke preprosto izginil. Ostaja sicer nek folklorni fosil, ki se spet pojavlja a nima nič skupnega s samo vsebino zaroke. Prvotno in seveda še vedno, pomeni zaroka med zaročencema najlepše in tudi najbolj težko poglavje njunega življenja.  Dala sta si obljubo, prostovoljno a ostajata vsak sebi, ne živita skupaj in sta si zvesta, čeprav brez obveznosti, iz čistega navdušenja enega nad drugim. S tem kalita sebe. Drug drugega in pred vsem svoj odnos. Gre za čas, ki je poln hrepenenja, pričakovanja, sanj in želja, predvsem pa tudi odrekanj in morda celo notranjih bojev. Tudi za Jožefa je bilo to obdobje zagotovo najtežje v njegovem življenju. Pravičen mož, zvest postavi, se v notranjosti lomi med tem, ali naj bo zvest izročilu, postavi, v kar verjame, ali navdihu, srcu in Mariji. Zmaga slednje in tako postane sinonim za lepoto odnosov skozi vso zgodovino in tudi za danes.  Pri tem pa ne gre le za zaročni odnos med fantom in dekletom, ki bosta postala mož in žena, temveč za vse naše odnose, ki jih je treba vedno znova kaliti in predvsem plemenititi z zvestobo. Mar ne rečemo, ko kaj obljubimo, da damo roko za to ali ono stvar in seveda tudi človeka.

Ustavimo se v našem času. Kljub tolikim možnostim, ki nam jih ponuja tehnika, smo vendarle narazen, morda celo malo daleč drug od drugega.  Veliko različnih obljub smo si dali, naša druženja, še posebej lepa, so svojevrstne obljube in živimo v »zaroki«, ki nam zastavlja vprašanja. Kako bo, ko bomo spet skupaj? Bo vse tako kot je bilo? Koliko nas bo sploh še prišlo spet skupaj, ko bo mogoče? Takšna in podobna vprašanja so resnična, sicer in še posebej sedaj in so del slehernega občestva, seveda tudi našega na Jožefovem hribu. 

Epidemije še ni konec, ne vemo kaj še prinese in naših druženj, tako pri maši kot sicer, kot so bila, še ni videti na obzorju. Današnji praznik našega zavetnika, srečo imamo »zaročenca«, nam je izredno lepa priložnost, da se ustavimo in razmislimo, koliko smo še na valovni dolžini. Kakor se to čudno sliši, je pa izredno lepo, naš zavetnik nas vabi, da smo zaročenci drug drugemu in skupnosti. Vztrajni in zvesti, kot zna to biti on, ki nas tiho čaka, računa na nas, kot je spremljal in čakal Jezusa ter navdihe, ki mu jih je v tišini njegovega srca namenjal Bog.  Če večina, razumljivo,  ni prišla pred najsvetejše v cerkev pa gre lahko sleherni v kamrico svojega srca in obnovi zaroko s svojim Bogom in preko njega poroma tudi do celotnega občestva in še posebej vseh, ki so mu blizu. To v tem času potrebujemo, ki nas lahko zavaja z občutkom, da smo lahko ali pa veliko lažje sami, kot bi si mislili. Morda res a kaj bo iz nas v samoti nastalo je drugo vprašanje, ker nimamo ravno dispozicije za meniško življenje kot so ga imeli puščavski očetje in podobni. Ne vem, če smo danes tako globoki, da bi nas samota ne bi mogla narediti čudake. Včasih sem mislil da, pa mi stvari niso več jasne. Zaroka z našega oltarja je pomenljiva, pustimo se ji nagovoriti in stopimo v njeno skrivnost, da se bomo ohranili. Tudi v ponedeljek imamo za to še priložnost, ko je drugi dan češčenja v naši župniji, sicer namenjen predvsem Domu sv. Jožef a bo v cerkvi, kot današnje in smo vsi povabljeni, da se ustavimo ob Njem in se mu pustimo nagovoriti. 

Jutrišnja nedelja pa nam z Božjo besedo sporoča, da je podoba tega sveta minljiva, kot pravi apostol Pavel v drugem berilu. Zato se je nevarno opirati nanjo, ker lahko mimogrede postanemo brez opore. Bolje se je podati na pot, kot nas Jezus, ki pokliče učence, da gredo za njim, vabi tudi danes. Tudi oni so vstopili v neke vrste zaročni odnos z njim, ki jim ni dal nič dokončnega kar so si verjetno želeli, temveč le povabilo na pot. Resnično, na pot je treba, ta edina nas bo pripeljala tudi iz tega čudnega časa, ki mu ni videti konca in samo pot nam bo razodela, koliko bo še kdaj kot je bilo.   

Jože Planinšek

Deli.