Pred mnogimi leti sem se srečala z mlajšo žensko, ki se je navdušena vrnila iz Indije in je pripovedovala, koliko uboštva je tam srečala. Videla je umirajoče kar na ulici, bolne in pohabljene, pa uboge vseh vrst. Nazadnje mi je skoraj očitajoče rekla: »Kaj kot zdravnica sploh še delate tukaj? Zakaj ne greste v Indijo, kjer so resnične potrebe?«
Nikdar več nisem srečala te ženske, tudi njenega imena ne vem. Večkrat pa sem se spomnila na ta pogovor. Tudi takrat, ko sem delala s svojimi bolniki. Res je, da niso ležali na ulici in so imeli morda lepo rejene domove, v svoji stiski pa so prav tako potrebovali pomoč in človeško spremljanje. In zase osebno sem imela občutek, da je moje mesto tam, kjer sem bila.
Verjetno se pogovori te vrste velikokrat ponavljajo. Stisk je po celem svetu veliko in za vsakega je največja stiska tista, s katero se srečuje. Tudi v okolju, kjer živimo, se moramo omejiti na nekaj, ne moremo vsega. Lahko si zdravnik, ne moreš biti hkrati še arhitekt in graditi hiše ubogim. Oboje je potrebno. Lahko greš v misijone, toda ne moreš biti hkrati tudi doma. Ljudje so potrebni povsod. Treba se je pač odločiti. Treba je prisluhniti tistemu glasu v sebi, ki ti pomaga ugotoviti, kje je tvoje mesto.
Vsak človek je poklican, da v življenju nekaj uresniči. In vsakdo na svoj način. So ljudje, ki tiho in vztrajno delajo in se o njih malo sliši. Njihovega velikega pomena bi se pogosto zavedli šele, če jih ne bi bilo več in bi marsikaj zastalo. So pa spet drugi, ki spregovorijo v javnosti in na marsikaj opozarjajo. Oboji so potrebni. Pomembno je le, da vsakdo od nas začuti, kje je njegovo, prav njegovo mesto.
