Vsi se še spominjamo nesreče, ki se je zgodila konec lanskega leta na dolenjski avtocesti. Osemintrideset avtomobilov je v gosti megli naletelo drug na drugega, na kraju nesreče sta umrla dva človeka, potem še eden, čez dvajset je bilo ranjenih, nekaj huje. Vsak od nas bi se lahko znašel med temi avtomobili, če bi se takrat vozil po dolenjki. Sama sem se že neštetokrat vozila po tistem koščku avtoceste. V najrazličnejšem vremenu. Zdaj lahko rečem samo: »Hvala Bogu, da me tokrat ni bilo tam.«
Navadno slišimo ljudi ob najrazličnejših nesrečah govoriti: »Le zakaj se mi je to zgodilo?« Ljudje iščejo vzroke, iščejo krivca, pravega razloga pa ne najdejo. Le zakaj so morali biti vsi ti ljudje iz osemintridesetih avtomobilov prav takrat na cesti, ko je prišlo do tega strašnega trka? Zakaj so morali nekateri celo umreti in drugi živeti s hudimi posledicami? Kdo si upa reči, zakaj?
Verjetno bomo ljudje celo življenje iskali odgovor na takšno vprašanje. Posebno takrat, ko je prišlo do nesreče in mora človek živeti s posledicami, ki so lahko zelo hude in se je treba do konca življenja soočati z njimi. V teoriji se da zelo lahko razpravljati o tem, ko pa to postane resničnost, so vse besede odveč.
Ob vsem tem pa se mi zdi, da si premalokrat postavljamo neko drugo vprašanje: »Zakaj pa sem jaz imel srečo in se meni ni zgodilo kaj takega?« Morda je odločalo samo nekaj minut, pa bi bilo vse drugače. Zakaj je uspelo prav meni? Zdravilno je, če si večkrat postavljamo takšna vprašanja. Tudi tu ne moremo najti odgovora, nam pa prav takšna vprašanja pomagajo, da znamo biti hvaležni.
Človek, ki zna biti hvaležen, živi drugače. Življenje dobi tako veliko večjo vrednost, tudi drobne stvari lahko zasijejo v drugačni luči. Saj res, zakaj ne ravno jaz? Ni tako samo po sebi umevno. Ostaja skrivnost in prav za to skrivnost moramo biti vsak dan znova hvaležni.
