Poklicala me je znanka in mi predlagala, da napišem še kaj o tem, kako se mnogim ljudem zdi nujno potrebno, da se za vsako uslugo, ki jim jo nekdo naredi, nekako oddolžijo. Tako me je spomnila na temo, ki je zelo aktualna in bi bilo treba o njej več govoriti.
Staro gospo večkrat pelje k maši, ker sama ne more več hoditi. Vesela je, ko vidi, kakšno veselje ji s tem pripravi. Manj vesela pa je, ko ji stara gospa vsakokrat vtika v žep kakšno čokolado, ali vrečko bonbonov ali kaj podobnega. Večkrat ji je že povedala, da tega ne potrebuje, da je čisto dovolj, če ji preprosto reče hvala. Toda stara gospa o tem noče nič slišati.
Verjetno mi vsi doživljamo kaj podobnega. Izredno težko je ljudem sprejeti, da dobijo nekaj zastonj, da jim za to ni treba plačati. Po drugi strani pa so tudi ljudje vedno manj pripravljeni narediti nekaj zastonj, brez kakršnegakoli povračila. Namesto da bi se ob tem zamislili in začeli delati korake, da se kaj spremeni, se raje podredimo vsesplošnemu prepričanju, da se je treba za vsako stvar primerno oddolžiti in se potem nič ne spremeni.
Treba je imeti kar precej poguma, če hočeš delati drugače kot večina, ki meni, da moraš kaj prinesti, če greš na obisk, pa tudi, če je to kakšna neumnost. Samo da je darilo. Mnogi ljudje tudi raje ne sprejemajo obiskov, ker jih je treba primerno postreči. Potem se včasih tudi zgodi, da se gostje sploh ne dotaknejo stvari na mizi ali le na silo, toda postregli so, kot se spodobi. Prav bi bilo, če bi se znali otresti teh navad, ki nikomur nič ne koristijo. Obisk je darilo in sprejeti obiskovalca je darilo. Najlepše je tisto, kar se med njima dogaja in ne to, kar kdo prinese ali da na mizo. Sploh pa se najlepše stvari med nami dogajajo zastonj in niso stvar plačila ali povračila za kakšno uslugo. Zato je lahko iskrena zahvala dragocenejša od ne vem kakšnega darila.
