časih so stvari veliko bolj preproste, kot mislimo. Namesto da bi najprej iskali najpreprostejšo rešitev, začenjamo z najbolj zamotano. Največkrat zato, ker ne znamo ceniti preprostih stvari in nam nekaj pomeni samo to, kar je »visoko strokovno« in dovolj »znanstveno«. Pa tudi, ker ne znamo preprosto prisluhniti ljudem.
Zelo zanimiva mi je bila pripoved mlade žene. Poleti je ležala v bolnišnici in jo je naenkrat poleg ostalih težav začelo boleti v vratu. Potožila je zdravniku na viziti in mu tudi povedala svojo razlago bolečine. Prepričana je bila, da bi potrebovala drug vzglavnik. Zraven je bila tudi sestra, vendar niti ona niti zdravnik nista slišala sli hotela slišati te njene pripombe. Začeli so ji dajati zdravila proti bolečinam. Ona pa je vsak dan znova ponavljala svojo razlago bolečine. Počasi je začela čutiti tudi neprijetno bolečino v želodcu, kar je zelo pogosto pri jemanju teh zdravil.
Nazadnje se je stvar vendarle dobro razrešila. Po štirinajstih dneh so ji prinesli vzglavnik od doma, bolečine so prenehale in zdravil ni bilo treba več jemati.
Zgodba se mi zdi zelo poučna. Sprašujem se, ali ne delamo pogosto tako. Preveč stvari zapletamo in si tako sami otežujemo življenje. Na misel mi prihaja stavek, ki ga je nekje zapisal Dostojevski: »Kar je najbolj preprosto, doumemo nazadnje, ko smo preizkusili že vse ostalo.« Ali je kakšna pot, da bi se stvari začeli lotevati z drugega konca in bi si prihranili vso dolgo pot?
