Stara gospa vedno znova toži: »Vsem sem odveč.« Zaradi tega občutka, da je vsem odveč, tudi zelo težko živi. Ko malo bolj poslušam ljudi okrog sebe, lahko vidim, da takšnih ljudi, ki se jim zdi, da so vsem odveč, sploh ni tako malo. Najdemo jih med starimi in mladimi, med izobraženimi in neizobraženimi, vsepovsod. Ne vem sicer, kako je to med drugimi kulturami, na primer med raznimi afriškimi plemeni ali kje drugod. V naši zahodno kulturi bomo to vsekakor lahko našli skoraj povsod. Odvisno od vsakega konkretnega človeka.
Ko rečeš, da si drugim odveč, so drugi tisti, ki te ne sprejemajo, so tako rekoč oni krivi, da gre tebi tako slabo. Pa to sploh drži? Morda pa je človek samemu sebi odveč in problem ni v drugih, ampak v človeku samem? Mislim, da gre bolj za to drugo. Premalo znamo spoštovati sebe, gojiti neko zdravo samozavest in se zavedati svoje vrednosti. Ta ni toliko odvisna od mnogih zunanjih stvari, od premoženja, izobrazbe, položaja v družbi in podobno, ampak od tega, kaj je v človeku samem, v njegovem odnosu do sebe in do sveta okrog njega. Navadno gledamo druge in bi radi bili vse to, kar so drugi, imeli vse to, kar imajo drugi, ne znamo pa ceniti tega, kar je v nas.
Zato bi vsem tistim, ki neprestano stokajo, kako so drugim odveč, želela, da se vprašajo, ali niso morda sami sebi odveč. Potem bodo nehali kriviti druge za svojo nesrečo, ampak bodo morda sami na sebi kaj naredili. Vsem bi želela, da bi znali sami sebe bolj spoštovati in se meti radi. Kdor to prav razume, ve, da to nima nič opraviti z egoizmom in samoljubjem. Kdor zna sebe imeti rad, bo znal veliko bolj imeti rad tudi druge ljudi. Kdor zna sebe spoštovati, bo znal veliko bolj spoštovati druge.
Na misel mi prihajajo besede kolega, ki je kljub svoji hudi invalidnosti znal ohraniti to dvoje, spoštovanje in ljubezen do sebe. Velikokrat je ponavljal: »Važno je, da zna človek dostojanstveno iti skozi življenje.« Potem se vsi počutijo bolje. Človek sam in vsi, ki so okrog njega. Da bi le bilo čim več takšnih ljudi.
