Vse ob pravem času

Če bi se vse dogajalo po naših željah, bi se marsikaj zgodilo drugače, pa tudi časovno bi bilo marsikaj prej ali pa pozneje. Na potek dogodkov, ki prihajajo kot prihajajo, pa največkrat sploh ne moremo vplivati. Šele pozneje, ko se oziramo nazaj, morda po mnogih letih, lahko za marsikaj rečemo, da se je zgodilo točno ob pravem času. No, za nekatere stvari bomo to rekli morda šele v večnosti.

            Na misel mi prihaja znanka, ki hoče na vsak način pripraviti svojo mamo, že zelo bolno, do tega, da bo svojo bolezen sprejela in se ne bo tako na vso silo upirala svojemu stanju. Vedno slabša postaja, pa je vedno bolj polna ogorčenja in se vedno bolj jezi. Nič ne pomaga dopovedovanje, razlaganje in podobno. Nič drugega ne preostane svojcem kot da jo sprejemajo takšno, kot je, in upajo, da se bo pred smrtjo še kaj spremenilo. Morda pa tudi ne, seveda. Ob tem se mi zdi, da je za svojce najpomembneje to, da verujejo, da je Bog z mamo tudi v tem uporu in da bo res poskrbel, da bo na koncu  vse dobro.

            Prav prijetno pa mi je bilo slišati drugo znanko, ki je pripovedovala o svoji mami. Več kot štiriindevetdeset let je bila stara, ko je umrla. Hčerka se jo spominja, kako se je celo življenje bala smrti. O smrti sploh ni hotela govoriti, pa tudi ne o čem drugem, kar je bilo vsaj malo povezano s smrtjo. Tudi v pozni starosti se je zdelo, da nikoli ne pomisli nanjo. Hčerka, zet in vnuki so se bali, kako bo z mamo oziroma z babico, ko bo obnemogla in bo res morala misliti na smrt. Potem pa se je zgodilo kot čudež. Nekega popoldneva je preprosto rekla hčerki: »Celo življenje sem se bala smrti, sedaj se ne bojim več.« Čez dober teden je mirno umrla.

            Ko takole razmišljam, se mi res zdi, da vse prihaja ob svojem času in da ne moremo ničesar v življenju prehiteti ali narediti na silo. V to moramo verovati in biti potrpežljivi. Je pa včasih res težko biti potrpežljiv. Božja logika je malo drugačna kot je naša in jo včasih težko razumemo.  

Deli.