Nekateri ljudje so prepričani, da si vse lahko plačajo in kupijo. Če imajo dovolj denarja, so lahko povsem brez skrbi. Denar jim bo omogočil, da bodo imeli vse, kar potrebujejo. To je seveda povedano malo kirikirano. Če imaš še toliko denarja, se kaj hitro izkaže, da tudi denar ni vse. Človek potrebuje še veliko drugega, česar pa ne moreš kupiti in plačati z denarjem.
Pred kratkim se je gospa, stara nekaj čez osemdeset let, po operaciji kolka znašla spet doma. Še vedno precej nebogljena, potrebna pomoči. Mož, še starejši od nje, ji sicer precej pomaga, pa tudi on ne zmore vsega. Naenkrat potrebujeta pomoč drugih. V bližini živijo otroci in drugi sorodniki in nekateri od njih imajo čas in bi tudi bili pripravljeni pomagati, nočejo pa se vsiljevati. Če bi bila tu normalna komunikacija med vsemi, bi stara gospa povedala, kaj vse potrebuje in bi koga tudi prosila za pomoč. Toda ne. Prosila pa ne bo. Ves čas zatrjuje: »Vse bom plačala.«
Žal mi je za to staro gospo, ker je v sebi zelo nezadovoljna. Saj sploh nima denarja, da bi vse plača, pa tudi če bi ga imela, za denar ne bi mogla dobiti bistvenega. Kako čisto drugače bi bilo, če bi znala biti prijazna do ljudi okrog sebe, če bi se znala z njimi pogovarjati in jih poslušati, če bi znala koga prositi za pomoč. Prav nič ji ne bi padla krona z glave, če bi prosila. Med ljudmi, ki pomoč potrebujejo, in med tistimi, ki pomagajo, se spletejo vezi, ki so izven območja plačljivega. Vsi dajejo in vsi dobivajo. Oboji začutijo, kako smo drug drugemu potrebni in kako smo za to lahko hvaležni. Prav hvaležnost je tista, ki daje vsemu še neko dodatno vrednost. Če vse plačaš, ti ni treba biti niti hvaležen. Mnogi vsaj mislijo tako.
Vsega tega se moramo učiti že v mladosti, ne šele pri osemdesetih letih. Če si se že od malega učil prositi za pomoč in biti hvaležen zanjo, je potem v starosti veliko laže. Veliko bolj se tudi zavedaš, da z denarjem ne moreš dobiti vsega.
