Veliko stvari načrtujemo po najboljših močeh, za marsikaj smo prepričani, da bomo lahko do konca ostali zvesti svojim sklepom in odločitvam. Pogosto je res tako in smo tega veseli. Včasih pa se stvari obrnejo drugače, kot smo načrtovali in bili prepričani, da je tako najbolje. Morda bomo šele v večnosti spoznali, da je bilo prav tako in da je bilo tako, čeprav drugače, ko smo mislili, v božjem načrtu.
O vsem tem sem razmišljala, ko je pred kratkim umrla zelo stara gospa, ki sem jo vedno zelo rada srečala. Živela je v domu in se je že pred leti, kmalu po svojem prihodu v dom, dogovorila z glavno sestro, da je trenutkih, ko se ji bo življenje iztekalo, ne bodo pošiljali v bolnico. Želela je, da bi umrla doma, v domu, v svoji postelji. Potem pa se je zgodilo drugače. Ko je umirala, je bilo tako hudo, da je sama želela v bolnico. Tam bi se počutila varneje.
Ob tem sem se spomnila, kako mi je znanka pred leti pripovedovala, kako je bilo, ko je bil mož hudo bolan in je umiral. Obljubila mu je, da bo do konca skrbela zanj doma in ne bo pustila, da bi ga poslali v bolnico. Potem pa se je stvar tako zakomplicirala, da mu doma niso mogli pomagati, niso pa ga tudi mogli pustiti kar doma v zelo hudih bolečinah. Tako ni kazalo drugega, kot da ga pošljejo v bolnico in tam je nekaj dni pozneje tudi umrl. Žena si še zdaj očita, da ni ostal doma. Ampak takrat ni šlo drugače.
V življenju je veliko takšnih ali podobnih situacij. Ni v naši moči, da bi vse, kar se nam v našem življenju zgodi, načrtovali, pa če si to še tako želimo. Najlepše, najbolj pomembne stvari se dogajajo mimo naših načrtov. Od nas pa je odvisno, kako jih sprejmemo in kako ob tem spoznamo, da je Nekdo, ki usmerja naše korake tako, kot je za nas najbolj prav. Tudi če tega takrat ne vidimo.
Tako, kot ta stara gospa v domu, si tudi jaz želim, da bi lahko umrla na svoji postelji in me takrat ne bi pošiljali nikamor. Ali pa mi bo to uspelo, se bo izkazalo šele takrat, ko bom na to dogajanje gledala iz perspektive druge resničnosti.
