Vedno znova me kdo, ki dela v zdravstvu, spodbudi, naj napišem kaj o tem, kako povsem drugače je, ko se znajdeš v vlogi svojca. Takrat prenehaš biti medicinska sestra, zdravnik, zdravnica ali kaj drugega. Takrat si samo hči, sestra, mama, brat, oče, sin … Zato je lahko tudi preveliko breme, ki ga primer naložijo hčerki, ko rečejo: »Ti si medicinska sestra, ti se odloči za mamo, ali naj to terapijo sobi ali ne.« Ne, takrat naj ostane hčerka, takrat naj reagira kot hčerka in nič več.
Medicinska sestra mi je pripovedovala, kako se je pred leti morala odločiti, ali naj njena mama dobi kemoterapijo ali ne. Možnosti za uspeh tega zdravljenja so bile izredno majhne. Bila je v hudi stiski. Obeti so bili res zelo majhni, pa vendar … Ali si ne bi vse življenje očitala, če mami ne bi dala te male možnosti za izboljšanje? Odločila se je za. Mama je še pred koncem kemoterapije umrla in hči si sedaj očita, da se je mučila s kemoterapijo. Očitala pa bi si verjetno tudi, če bi odklonila. Mama bi tudi v tem primeru umrla.
Prav ob tej propovedi se mi zdita pomembni dve stvari. Svojci naj ob bolniku ostanejo svojci, ne pričakujmo od njih, da nastopajo v poklicni vlogi. Drugo, tudi zelo pomembno, pa je, naj o sebi odloča bolnik sam, ne nalagajmo bremena na druge. Mama je bila pri polni zavesti in bi se lahko sama odločila. Samo nekdo bi se moral z njo iskreno pogovoriti o tem, kaj lahko od terapije pričakuje. Takšnega iskrenega pogovora pa se mnogi bojijo.
Nikoli ne bom pozabila pripovedi kolegice, ki ji je v prometni nesreči umrl otrok. Njen šef, tudi zdravnik, ji je rekel: »Kajne, kolegica, mi zdravniki vemo, da je smrt del življenja.« Verjetno je tako rekel tudi zato, ker je bil v zadregi, kaj naj sploh reče. Seveda zdravniki to vemo, kot tudi vsi drugi. Toda kolegica, ki ji je umrl otrok, je bila v tistem trenutku samo mama, ki je izgubila otroka, in njene bolečine ni moglo zmanjšati vedenje, da je smrt del življenja. Takrat je prenehala biti zdravnica in je bila samo mama.
