Nemalokrat se zgodi, da bi človeku bolj pomagali, če ne bi naredili ničesar, če bi preprosto pustili, da se stvari odvijajo brez nas. O tem sem razmišljala, ko sem pri Anthonyju de Mellu prebrala tole zgodbo:
»Potnik je skočil na vlak v New Yorku in povedal sprevodniku, da namenjen v Fordham. ‘Ob sobotah vlak ne stoji v Fordhamu,’ je rekel sprevodnik, ‘Toda povedal vam bom, kaj naredite. Ko bomo na postaji v Fordhamu upočasnili vožnjo, bom odprl vrata in vi skočite ven. Toda pazite, da boste nekaj časa tekli v smeri vlaka, ko se dotaknete tal, sicer boste padli na obraz.’ V Fordhamu so se vrata odprla in potnik se je dotaknil tal in tekel naprej. Drug sprevodnik ga je videl, odprl vrata in ga potisnil noter, ko je vlak pospešil hitrost. ‘Imel si srečo, fant,’ je rekel sprevodnik. ‘Ta vlak ob sobotah ne ustavlja v Fordhamu.’«
Kratek komentar k zgodbi pa pravi: Na svoj skromen način lahko pomagate ljudem – če jim greste s poti. Stvari narediti je plemenita umetnost in stvari pustiti nenarejene je tudi plemenita umetnost.
Pri pomoči drugemu je zato potrebno imeti zelo veliko posluha za resnično potrebo bližnjega. Nekateri ljudje zelo radi nastopajo v vlogi pomočnika, radi živijo z občutkom, da so drugi od njih odvisnim, s prepričanjem, da brez njih ne bi šlo naprej. Vprašanje je, kdo takšno pomoč bolj potrebuje: isti, ki pomaga, ali tisti, ki mu je pomoč namenjena.
Kdo je pripravljen resnično pomagati, ne bo nikoli postavljal sebe v ospredje, bo mirno čakal ob strani, pozorno spremljal dogajanje in stopil v akcijo šele takrat, ko bo jasno vide, kaj drugi od njega pričakuje. Zato je prava pomoč zares umetnost, ki se je učimo celo življenje. Za njo je potrebno neko objektivno znanje, predvsem pa zares pozorno poslušanje stiske drugega in nenehno razmišljanje o svojih lastnih motivih pri želji za pomoč.
