Pogrebni obed ni namenjen samo pokojniku in njegovim svojcem, ampak ima svojevrstno sporočilo za vse prisotne. Ob pogrebu začne vsakdo premišljevati o smrti, moda tudi o svoji smrti. Pojavi se vprašanje življenja po smrti, vprašanje upanja, ki je tako pomembno za nas žive. Od kod jemati to upanje? Krščanski obred pogreba govori o tem upanju. Ob pogrebu so prisotni mnogi, ki morda nimajo nobenega stika z vero, ki jim je vsako religiozno razmišljanje tuje. Kako se približati tem ljudem?
Pripovedovali so mi o duhovniku, ki je nekoč vodil pogrebni obred ob smrti znanega umetnika. Vedel je, da bo zbranih veliko umetnikov in drugih ljudi, ki bi ga težko razumeli, če bi začel takoj govoriti o vstajenju in o krščanskem upanju. Premišljeval je, kako naj jim spregovori, da jim bo blizu, da ga bodo razumeli. Začel je takole: »Tudi mene je strah smrti, to nam je vsem skupno …« Potem pa je nadaljeval o tem, kaj njemu daje oporo v tem strahu, kaj mu pomaga upati. Govoril je o Bogu.
Po nekaj letih se ljudje še vedno spominjajo tega nagovora. Spominjajo se duhovnika in njegovega upanja. Spominjajo se, da je govoril kt eden izmed njih, ki tudi pozna strah in stisko in ni dvignjen nad vse, kar doživljajo navadni ljudje. Spominjajo se ga kot nekoga, ki kljub strahu in stiski in smrti upa. Kdo ve, koliko je bilo to upanje nalezljivo tudi za druge. Tega ni mogoče izmeriti ali natančno oceniti. Bog sam ve. In kdo ve, koliko ljudi, ki so bili takrat zraven, se bo v nekem določenem trenutku, ko bo težko in na videz brez izhoda, spomnilo na to upanje, ki bo posijalo tudi v njihovo življenje. Kdo ve? Gotovo pa nobeno naše upanje ne more ostati brez sadu.
