To se pa ne damo

            Takole je rekla stara gospa, ki jo je prijateljica, njena soseda iz mladosti, srečala lani za prvi november na pokopališču. Komaj je hodila, se opotekala, tako da so bili okoli stoječi v strahu, da bo vsak trenutek padla. »Ali ti morda ne bi bilo laže, če bi uporabljala palico«, ji je rekla, potem ko sta se že nekaj časa pogovarjali. »Ne, ne , to pa nikakor ne. To se pa ne damo!«

            Podobne stare ljudi srečujemo vsepovsod. Po eni strani imajo prav. Človek se ne sme prehitro vdati in mora čim dlje ostati aktiven in samostojen. Po drugi strani pa bi si olajšali mnoge poti, laže bi hodili s palico in bolj uživali v vsem, kar pri tem srečujejo. Vsak človek se mora seveda odločati sam, katero možnost bo izbral. Verjetno igrajo pri tem kar precejšnjo vlogo predsodki, ki so močno zakoreninjeni v ljudeh in se jih bomo le počasi znebili, če se jih sploh bomo kdaj. Človek se ne sme pokazati šibkega, ne sme drugim dati vedeti, da česa ne zmore. Pa čeprav je to že na zunaj zelo jasno vidno. Kot da je sramotno to priznati.

            V zadnjem času sem slišala kar nekaj starih ljudi reči, kako je starost grda. Ko sem jih vprašala, ali bi želeli v tem trenutku biti stari dvajset, trideset let, pa tudi pravijo, da tega ne bi želeli. Pa saj jim tudi ne preostane nič drugega, kot da živijo stari toliko, kolikor so stari. Škoda je le, da živijo tako nezadovoljni. Škoda, da s takšnimi občutki preživljajo zadnje obdobje svojega življenja.

            Morda pa bi bilo vendarle vsaj malo drugače, če bi bili bolj pripravljeni sprejemati pomoč, ki je na voljo. Če nekdo težko hodi, mu bo laže, če bo uporabljal palico ali pa vsaj občasno, ali pa stalno, če je tako potrebno, invalidski voziček, pa še veliko drugih najrazličnejših pomoči. Poznam ljudi, ki veliko raje ostanejo doma in ne gredo nikamor, samo da drugi ne vidijo, kako so nebogljeni pri hoji ali kakorkoli drugače prizadeti. Priprave na to pa se začenjajo že v mladosti.    

Deli.