Ko je človek mlad res gleda na marsikaj z drugačnimi očmi kot pozneje, ko ga življenje obrusi in postavi na realna tla. Tako nekako sem razumela pripoved o osemnajstletnem gimnazijcu, ki mu je umrl dedek, s katerim sta se zelo dobro razumela in marsikaj skupaj načrtovala. Dedek je bil star petinosemdeset let in res bolan je bil zadnjih nekaj mesecev. Zdravniki so se zelo trudili, ampak bolezni niso mogli zaustaviti. Seveda je tudi žena pokojnika prizadeta, ampak nekomu, ki ga ima rada, ne bi privoščila, da bi še dolgo tako trpel, kot je nazadnje. Pravi, da povsod čuti njegovo prisotnost, tudi če je umrl, in da je neznansko hvaležna za vsa lepa leta, ki sta jih skupaj preživela.
Hudo pa ji je za vnuka, ki te smrti ne more sprejeti. Fant je sedaj jezen na vso medicino, ki po njegovem mnenju ni storila dovolj. Meni, da bi dedek lahko še nekaj let živel. Nič ne pomaga, če mu vsi okrog dopovedujejo, da umirajo še veliko mlajši ljudje, ne da bi bil kdo kriv.
Premišljevala sem, kaj se dogaja v tem mladem človeku, da je tako ogorčen. Seveda to ostaja skrivnost in lahko samo ugibam. Morda je to njegov protest proti življenju, v katerem se dogaja toliko stvari, ki bi jih ne želeli imeti in bi jih gotovo spremenili, če bi jih mogli. Verjetno vsak človek kdaj razmišlja o tem. Pri mladih ljudeh pa je protest veliko burnejši in prav je, da ga slišimo in dopustimo.
Spominjam se, kako sem kot študentka na internistični prvi pomoči doživela, ko so pripeljali še mladega človeka zaradi srčnega napada in je pred našimi očmi umrl. Takrat sem bila tudi jaz ogorčena in prepričana, da ta človek ne bi umrl, če bi vsi ravnali tako, kot je teba. Pozneje sem v svoji praksi doživela veliko stvari in vem, da tako lahko razmišlja samo mlad človek, ki še ni veliko doživel.
Prav je, da spoštljivo poslušamo takšne reakcije mladih ljudi, pav pa je tudi, da odrastemo in gledamo na življenje malo drugače.
