Vedno znova mi prihaja na misel pogovor, o katerem mi je pripovedovala prijateljica. Verjetno bi bilo prav zanimivo, če bi ta pogovor načenjali v najrazličnejših okoljih, med najrazličnejšimi ljudmi. V bistvu gre za eno temeljnih vprašanj našega življenja.
Dve starejši gospe, ena stara malo manj kot devetdeset let, druga nekaj čez sedemdeset, sta se pogovarjali o skupni znanki, ki je pred kratkim umrla. Tudi že precej stara. Mlajša gospa je ob tem pripomnila: »Zdaj ji je že vse popolnoma jasno. Zdaj ji je lepo.« Pa jo je starejša gospa debelo pogledala in vzkliknila: »Ti to verjameš? Jaz prav nič ne verjamem, da je sploh še kaj po smrti!«
Ob tem je treba povedati, da ta starejša gospa, ki nič ne verjame, zelo redno hodi k maši, včasih tudi med tednom. Če bi jo kdo vprašal, ali je verna, bi verjetno odgovorila pritrdilno. Dela tako, kot so jo učili doma, že kot otroka. Kaj več o temeljnih bivanjskih vprašanjih nikoli ni razmišljala. Saj bi bilo tudi preveč naporno. Ukvarjala se je s svojimi posli, kar precej uspešno in nekako živi v prepričanju, da je čisto dovolj, če hodi redno k maši, tako kot so jo učili. Vsem predpisom je tako zadoščeno.
Ta stara gospa še zdaleč ni edina, ki tako razmišlja. Dolgo časa sem bila prepričana, da verovati v Boga pomeni tudi verovati v večno življenje. Potem pa sem vedno znova srečavala ljudi, nekatere že zelo stare, pa tudi veliko mlajše, ki obojega ne združujejo. Vera v Boga torej še ne pomeni nujno tudi vere v posmrtno življenje. Nekaj, kart sicer težko razumem, ampak tako je.
Večno življenje je nekaj, česar ne moreš nikomur dokazati. Lahko samo sam veruješ ali ne veruješ. Nikogar k temu ne moreš prisiliti, vsak človek ima pravico, da to vidi po svoje. Lahko rečem samo zase osebno, da mi vera v večno življenje pomaga živeti in je zaradi nje moje življenje bolj kakovostno.
