Znanka mi je pripovedovala o svojem triindvajsetletnem vnuku, ki študira, sicer bolj počasi, pa vendarle vztrajno in z veseljem. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če fant ne bi imel disleksije. Pri tej motnji gre za zapoznel razvoj govora, kar velikokrat vodi v učne težave in težave pri branju. Ta motnja sploh ni tako redka, je pa lahko bolj ali manj izrazita. Pogosto traja kar nekaj časa, da jo odkrijejo in razjasnijo, zakaj se otrok v šoli vede tako, kot se. Sama s tem nimam nobenih izkušenj, kar vem, vem iz pripovedovanja staršev in iz knjig.
Fanta s to motnjo so v šoli dolgo časa imeli za lenega, površnega, nepripravljenega na sodelovanje. Razmišljam, koliko krivic je moral ta fant prestati, preden so ugotovili, zakaj je tako. K sreči ima starše, ki so toliko časa vrtali, da je postalo jasno, zakaj tako. Koliko pa je otrok, ki te sreče nimajo in za vedno obveljajo kot leni in nesposobni.
Fant sedaj študira. Res da bolj počasi, a gre naprej, z majhnimi koraki. Družina ga pri tem podpira in to je zelo pomembno. Upam, da so ga izkušnje v šoli, včasih precej bridke, utrdile in mu vlile določeno mero samozavesti. Lahko je ponosen na to, da je vse prestal, tudi mnoge krivice, ki so se mu zgodile. To je za mladega, odraščajočega človeka, vedno hudo. Morda mu bo ta izkušnja iz šole pomagala pri marsikateri težavi, s katero se bo v življenju še srečal.
Ob tem sem nehote pomislila na svojo šolo. Še sedaj nerada pomislim na telovadbo, ki mi je vseskozi delala preglavice. Ob odličnih ocenah v vseh drugih predmetih je bila moja telovadba ocenjena z dvojko. In v vseh letih se nihče ni vprašal, zakaj, se z menoj pogovoril. Vem samo, da preprosto nisem mogla opravljati vseh vaj, ki so bile v učnem načrtu. Šele pozneje, ko sem že bila na fakulteti, so mi ugotovili multiplo sklerozo. Sem se pa tudi iz tega marsikaj naučila.
