V veliko veselje mi je bil obisk stare gospe, ki je pred nekaj meseci praznovala devetdeset let. Pogovarjali sva se o marsičem. V devetdesetih letih se ji je nabralo ogromno spominov, ogromno dogodkov, srečanj in vsega, kar spada zraven. Neverjetno, kako bistra je pri svojih letih, kako zna opazovati življenje in razmišljati o njem in tudi o njem pripovedovati. V življenju je bilo veliko lepega, pa tudi veliko zelo težkega. To si lahko predstavljamo že ob dejstvu, da se je poročila tik pred vojno in potem rodila pet otrok. S čim vse so se morali srečevati! Tudi o tem mi je pripovedovala. Potem pa je izrekla nekaj, kar se mi zdi bistveno: »Splačalo se je prav vse!« Tudi tisto, kar je bilo zelo težko, kar se ji je v tistem trenutku zdelo nemogoče, da sploh preživi. Pa je preživela to in še marsikaj.
Še in še premišljujem o tej njeni izjavi. Splačalo se je prav vse. Človek, ki pri devetdesetih letih lahko to reče, je velik človek. Takemu človeku verjetno tudi ni tako težko oditi iz tega življenja, ko pride čas za to. Mislim na ljudi, tudi v njenih letih, ki čisto drugače gledajo na svoje življenje. Nezadovoljni so z njim, jezijo se na vse okrog sebe, zahtevajo od njih nemogoče stvari in tako ustvarjajo okrog sebe vzdušje, ki naravnost odbija druge. Potem se dogaja, da nihče noče priti na obisk k takšnemu človeku in tako je vse skupaj samo še hujše. Trpijo vsi, star človek sam in vsi ob njem.
Hvaležna sem za pogovor s to gospo. veliko mi je dala misliti. Tudi jaz bi rada v njeni starosti rekla: »Splačalo se je prav vse!« Ampak to moram pravzaprav reči že sedaj, ni treba čakati na prihodnost. Da pa to zmorem, moram tudi sama kaj storiti, ne šele v starosti, ampak se je treba tega učiti celo življenje. Človeku to ni dano kar tako, samo od sebe. Vsak dan znova moram premišljevati o svojem življenju in ga razumeti kot drobec v velikem božjem naročju, kot droben kamenček mozaika, ki je potreben in dober prav tak, kot je.
