Pred nekaj dnevi me je poklicala kolegica, nekaj let mlajša od mene. Poklicala me je iz bolnišnice, kamor so jo pripeljali pred dvema dnevoma. Nečak jo je povabil na maturitetni ples in ker je kar precej povezana z njim, je bila tega povabila vesela. Potem pa je šla po hodniku in naenkrat so bila tla pregladka. Spodrsnilo ji je in je padla. Pobrati se ni več mogla sama. Dvignili so jo drugi in takoj organizirali prevoz v bolnišnico. Leva noga je bila hudo poškodovana. Naslednje jutro so jo operirali. Zdaj bo morala ostati deset dni v bolnišnici, potem pa se ji še za šest tednov obeta mavec. Stanuje v drugem nadstropju (nadstropja so tam precej visoka) brez dvigala. Trenutno si ne predstavlja, kako bo sploh lahko prišla domov. In nekajkrat mi je ponovila: »Veš, dokler si zdrav in ti nič ne manjka, si sploh ne moreš predstavljati, kako je, če ne moreš hoditi. Potem pa pride to kar čez noč. In jaz se trenutno sploh ne morem ganiti iz postelje.«
Poslušala sem jo in razumela, da je trenutno v veliki stiski. Srečala se je z nečim, česar nikakor ni pričakovala. Skušala sem jo sicer potolažiti, da bo čez nekaj časa lahko spet normalno hodila. Toda v tem trenutku je njena stiska velika. Šele sedaj se je zavedla, kako se morda počutijo tisti, ki ne morejo hoditi, ki so v marsičem odvisni od ljudi , ki jim pomagajo. V tej svoji ugotovitvi se mi je zdela resnično vredna pohvale, ker se marsikdo tega sploh ne zave, ko se znajde v stiski.
Potem pa sem razmišljala, koliko se jaz znam vživeti v nekoga, ki je v nekoliko drugačni stiski kot jaz. Ali si znam predstavljati, kako je, če ne vidiš, in si moraš pomagati s sluhom in tipom? Ali kako je, če ne slišiš in si moraš pomagati v svetu tišine spet na druge načine? Ne, tudi jaz si marsičesa sploh ne znam predstavljati.
Vsak od nas doživlja neko svojo stisko. Te so lahko različne, kot smo tudi mi ljudje različni. Ne moremo reči, katera stiska je najhujša. Za vsakogar gotovo tista, s katero se trenutno srečuje. Prav pa je, da se o tem pogovarjamo.
