Pripovedovali so mi o desetletni deklici, ki se ukvarja z nekim športom. Pozabila sem, s kakšnim. V tem je menda zelo dobra, čeprav zaenkrat še ne ravno vrhunska. Morda enkrat bo, morda tudi ne. V tem trenutku, pri desetih letih, je težko reči, kako se bo razvijalo naprej. V svoji sobi ima sedemnajst kolajn, ki jih je dobila doslej. Prve še čisto majhna, preden je začela hoditi v šolo. S ponosom jih vsem pokaže. Zdi se, kot da so te kolajne nekako njena izkaznica. Sedemnajst pri desetih letih.
Zgodba s kolajnami in s to deklico se mi zdi zelo zanimiva. Nikogar ne zanima, kakšna je, kako se razume s starši in bratoma, kako se vključuje v razred, v okolje, kjer živi, česa se veseli, o čem sanja, da bo nekoč postala. Pa seveda še veliko drugega. Vse se je vrtelo samo okrog teh kolajn in športa. Deklica se mi je skoraj zasmilila. Zdelo se mi je, kot da so jo ob silnem lovu na kolajne prikrajšali za toliko čudovitih čisto človeških radosti.
Verjetno ta deklica ni edina, ki se ji kaj takega dogaja. Takšne ljudi srečamo vsepovsod. Samo nekaterim, maloštevilnim uspe, da postanejo res vrhunski športniki, čeprav so si oni, morda pa še bolj starši, to tako zelo želeli. So pa prikrajšani za veselo otroštvo in najstništvo in gotovo še za marsikaj.
Gotovo se ne bo vsak strinjal z menoj. Brez trdega treninga nadarjenih otrok in odpovedovanja marsičemu bi ne bilo vrhunskih športnikov in te potrebujemo in se vsaj z njimi lahko pohvalimo. To drži. Nihče tudi nikogar se sili, da gre po tej poti. Odločiti se mora vedno otrok sam, še bolj pa seveda njegovi starši. Vso pravico imajo, da se tako odločijo. Bi pa vsem želela, da že na samem začetku dobro premislijo, kaj to za njihovega otroka pomeni.
Tu sem govorila o stvareh, o katerih sama nimam izkušenj. Ampak znanci, ki so to pripovedovali, so to naredili tako živo, da tudi sama nisem mogla drugače, kot da o tem razmišljam. In končno to ne velja samo za šport, ampak tudi še za marsikaj drugega, ko gre za neke vrste tekmovanje.
